KULTURNI DAN ZA UČENCE OD 2. DO 5. RAZREDA DEVETLETKE

V petek, 1. 2. 2008, ob 11.00 si bomo v Mladinskem gledališču v Ljubljani ogledali igro Pika Nogavička. Odhod izpred šole je ob 9.30. Predstava traja 90 minut. Cena vstopnice je 5,5 evra.

Otroci pridejo v šolo normalno ob 8.00. V Kranj v šolo se vrnejo najkasneje ob 13.30

zgornja dvorana

1. February, 11.00
zgornja dvorana

Ekipa Režija: Vito Taufer Igrajo: Janja Majzelj Pika Boris Kos Tomaž Mojca Partljič Anica Pavle Ravnohrib Pripovedovalec, Učenec Pavel, Prva teta, Nakupovalec, Biljeterka, Kapitan Evrazij Nogavica, ljudožerski kralj Marko Mlačnik Lopov Cene, Mornar, Gospod Žirovnik, Učenka Marjetka, Zadnji del konja, Gospa Žirovnikova, Kupec Ivan Rupnik Učiteljica, Ravnatelj gledališča, Mornar, Naivni nakupovalec, Policaj, Druga teta Robert Prebil Lopov Korl, Prvi bolničar iz norišnice, Mornar, Prodajalka kozmetike, Učenec Bojan, Tretja teta Uroš Maček Učenec Janez, Sprednji del konja, Mornar, Poslovodja, Policaj, Četrta teta Ravil Sultanov Učenec Ibro, Ela – hišna pomočnica, Mornar, Božiček, Policaj, Drugi bolničar iz norišnice Nataša Sultanova Učenka Metka, Mornar, Nakupovalka, Grofica Aurora

O predstavi Pika je, če jo natančno pogledamo, zelo povprečen otrok. S svojimi korenčkastimi lasmi, krompirju podobnim nosom, pegastim obrazom in hudo širokimi usti ima vse predispozicije, da bi postala zafrustrirana in zagrenjena. Toda Pika ima to karakterno srečo, da vse slabosti spremeni v prednosti. Iz povprečne se spremeni v nenavadno deklico. Iz osamljene v neodvisno. Iz nemočne v najmočnejšo na svetu. Predvsem pa ji je z neverjetno lahkoto uspelo ohraniti otroško pristnost in neposrednost v svetu, ki se na vse kriplje trudi, da bi otroke čim hitreje ukalupil v splošno veljavne in seveda konvencionalne vzorce obnašanja. Čar Pikine izjemnosti je preprosto v tem, da brez kakršnih koli zavor sledi svojim impulzom. Pika preprosto hodi po poti uresničevanja svojih lastnih želja, ne oziraje se na svet (odraslih), v katerem prepovedi in zapovedi diktirajo obseg in smer otroških želja. Vedar pa Pika v svoji želji po ohranjanju lastne nezamenljive identitete nikoli ne ogroža identitete drugih, saj ima močan čut za pravičnost in socialne krivice. Pika je, kot tudi sama pravi, le raziskovalec, ki najde in tudi želi obdržati svoj svet igre. Šele ob soočenju z njeno igrivo spontanostjo se v vsej svoji absurdnosti razkrije meščanski svet pravil in konvencij. In če natančno pogledamo, postane še bolj kot Pika, nenavaden prav ta kultivirani svet, v katerem spontanost in direktnost veljata za nekaj nenavadnega. »Majhne otroke lahko le gledamo, ne pa poslušamo,« izjavi nekje Aničina in Tomaževa mama in natanko proti temu stališču se Pika odločno upira. Odrasle preprosto prisili, da si ob srečanjih z njo pošteno razmigajo svoja ušesa, čeprav se tudi odrasli, včasih bolj in včasih manj lepo trudijo, da bi jo ukrotili ali, lepše rečeno, kultivirali. Vendar se prav v teh srečanjih razkrije, da so smešni natanko ti nadvse kultivirani in nadvse omejeni odrasli. Marinka Poštrak