V okviru Šole za starše je bila dne 27.11.2007 izvedena 1. delavnica, ki jo je vodila doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak. Delavnica se je pričela ob 18.00 uri, prisotno je bilo 19 staršev in dve strokovni delavki šole.

Osnovna tema delavnice je bila komunikacija (medosebni odnosi, čustva, vzgoja).

Komunikacijo sestavljajo: besede 7%, višina in barva glasu 38%, ostalo telesno izražanje 55%.

Ozavestiti moramo, da je neverbalni del komunikacije izjemno pomemben: zgledi v dejanjih vlečejo!

Kolikokrat smo starši neuspešni ob vseh izrečenih besedah, otroci pa nas sploh ne poslušajo.

Poznamo več vrst komunikacij:

1.- govorna,

2.-glasovna,

3.-telesna,

4.-taktilna,

5.-vonjalna,

6.-prostorska.

Značilnosti telesnega gibanja in drže, ki kažejo bolezenske in motorične spremembe

*Izrazi obraza (mimika),

*Kretnje rok in nog (dvigovanje in spuščanje ramen, način hoje),

*Dihanje (frekvenca, amplituda, ritem),

*Telesni gibi (način sedenja, držanja rok in nog),

*Telesna drža (pokončnost, upognjenost, sproščenost, togost

Izredno pomembno je, da prepoznamo pri otroku vse te znake neverbalne komunikacije, ki nam lahko sporočajo veliko pomembnih podatkov.

Vegetativne in motorične spremembe

*Prebledevanje (strah),

*Zardevanje (sram),

*Zehanje (dolgčas, utrujenost),

*Solzenje,

*Jok,

*Tremor,

*Tiki (nehotni vzgibi, pomenijo veliko stisko, otrok jih ne zmore kontrolirati).

Danes so nekateri otroci preobremenjeni (kako otrok živi, kakšen red ima, previsoka pričakovanja staršev, preveč aktivnosti v popoldanskem oziroma prostem času…),

*Suha usta, mrzle roke (zadrega, skrb, premalo gibanja, slab krvni obtok),

*Srbeče oči,

*Bolečine v hrbtenici, ramenih, vratu, ( bolečine so povezane z odnosi in reševanjem problemov),

*Vnetje žrela,

*Glavoboli.

Uspešna komunikacija mora temeljiti na: ZAUPANJU, UPOŠTEVANJU IN SPOŠTOVANJU DRUGE OSEBE.

Zaupanje med starši in otrokom je prva in najpomembnejša odnosna lastnost, ki ji moramo slediti z brezpogojno ljubeznijo do otroka.

V komunikaciji je pomembno, da upoštevamo oziroma razumemo otrokova čustvah. Naučiti jih moramo izražati čustva na sprejemljiv način (npr. izražanje jeze), to pa jih učimo predvsem z lastnim zgledom. Na nesprejemljivo vedenje moramo vedno reagirati oziroma morajo biti neke posledice. Posledica je preventiva, da se nekaj ne bo več ponovilo. Mora biti jasna meja, do kje je primerno in dopustno vedenje.

Pogovor v družini pomeni:

- Izražanje samega sebe, zaradi česar se poglobijo medsebojni odnosi.

- Sporočanje svojih čustev.

Starši hočejo biti dobri, da ima otrok vse, kar si zaželi (ali pa še preden si zaželi), pozabljajo pa, da je najpomembnejše biti z otrokom.

Še za konec misel:

Če bodo naši otroci začutili, da se znamo starši pogovarjati med seboj, da znamo povedati svoje občutke na primeren način, bomo otroku dali zgled, iz katerega se bo učil. Otroci naj bodo vpeti v naše življenje. Pri vzgoji pa nikar ne pozabimo svoje otroke vzgajati v samostojne osebnosti, ki bodo vedeli, da zmorejo in bodo sami reševali svoje težave ter iz svojih izkušenj rasli.

Dragi starši!

Vljudno vabljeni še na dve delavnici doc. dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki bosta 12.12.2007 in 7.1.2008 ob 18.00 uri v OŠ Franceta Prešerna.

Zapisala: Urška Ude, socialna pedagoginja