17.10.03 Literarni večer v Kulturnem domu na Kokrici.

Klikni za povečavo sliko, ki jo želiš videti
Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo

18.10.03 Proslava ob 30 letnici podružnične šole Kokrica.

Klikni za povečavo sliko, ki jo želiš videti
Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo Klikni za povecavo

Nagovor g. Andreja Bitenca, vodje šole, ob 30 letnici šole
Dragi učenci, spoštovani starši, cenjeni gosti lepo pozdravljeni na svečanosti ob 30-letnici šole na Kokrici. Še posebej toplo pozdravljeni vsi bivši učenci in delavci šole. Žal smo se letos poslovili od gospe Mire Zrimšek, ki je vodila šolo skoraj celo prvo desetletje.

Trideset let je v življenju posameznika dolga doba, v življenju šole pa to ne predstavlja posebno dolgega časovnega obdobja, vendar dovolj, da dogodek ne more neopazno miniti.
To je tudi priložnost, da pogledamo delovanje šole in ocenimo, kakšno vlogo odigrava v prostoru, v katerem živi in času, ki ga živi.
Pred davnimi tridesetimi leti otroci sedanjega šolskega okoliša niso imeli šole v neposredni bližini. Nekaj otrok je obiskovalo šolo v Predosljah, kamor so vasi naše krajevne skupnosti spadale več stoletij, večinoma pa so v tistem času otroci že obiskovali šolo v Kranju. To je bil čas, ko so se naselja, predvsem Kokrica in Mlaka, naglo širila. Število otrok je naraščalo in potreba po šoli je postajala vedno večja. Ob izglasovanju drugega samoprispevka v občini Kranj za gradnjo šolskega prostora je bila predvidena gradnja nove osemletne šole v Predosljah, kamor naj bi hodili spet vsi otroci KS Kokrica. S tem se krajani niso strinjali. Vse moči so usmerili, da bi se novo šolsko poslopje zdradilo na Kokrici. Uspeli so delno in tako je bila zgrajena podružnična šola, da so otroci vsaj prva leta hodili v domače okolje. Šola pa je organizacijsko postala del Prešernove šole v Kranju.
V teh letih delovanja je šola opravičila prizadevanja krajanov za svoj nastanek. Takoj na začetku je nastalo sodelovanje med šole in okoljem, ki vsa leta ni prenehalo oziroma se je ves čas krepilo. Lahko rečemo, da šola opravlja svoje poslanstvo, ne samo v vzgoji in izobraževanju, pač pa tudi v povezovanju v kraju in predvsem v tkanju vezi med mladimi. V času, ko so se ljudje priseljevali in gradili stanovanja v našem okolju je bila medsebojna povezanost šibka in prav šola je bila prostor, kjer so bili skupni interesi najmočnejši, mlade generacije so odraščale v skupnem okolju in tako pozitivno vplivali na povezovanje ljudi. Ni se zgodilo, da bi nova naselja postala predvsem spalna.
Tudi na strokovnem področju je bila šola ves čas v srčiki dogajanja. Sproti smo vnašali v svoje delo teoretična spoznanja strokovnih ved in jih uporabljali v praksi. Svoj delček smo prispevali tudi v pripravi novih učbenikov za devetletno osnovno šolo. Vključevanje v različne projekte, ki so potekali oziroma potekajo doma in preko naših meja je stalna praksa. Prvi smo preizkušali programe učenja na daljavo i.t.d.
Seveda se pri svojem delu srečujemo z mnogimi problemi. Opremljenost šole je zadovoljiva, a vedno želimo, da bi nam bilo dostopno, kar se pojavi na tržišču primerno za našo stopnjo poučevanje. Zadnja leta smo vložili veliko truda za prostorsko širitev. Tako smo pred leti lahko prešli na eno izmeno, ki smo jo obdržali tudi ob uvedbi devetletnega obveznega šolanja v letošnjem šolskem letu. Moram povedati, da je Mestna občina Kranj prisluhnila našim potrebam in zagotovila potrebna sredstva za izgradnjo učilnic še ob pravem času. Seveda nas prostorska stiska ovira pri delu tudi sedaj. Predvsem nimamo dobrih pogojev za športno vzgojo. Ur športne vzgoje je po predmetniku veliko, kar je seveda primerno in prav za zdrav telesni razvoj naših otrok, a prostora, da bi vse te ure tudi kvalitetno izvedli ni, saj se v tem majhnem prostoru nemalokrat, predvsem v slabem vremenu, izvaja program kar z dvema oddelkoma naenkrat. Naša prihodnja prizadevanja bodo usmerjena v izgradnjo še enega prostora za športne aktivnosti. Verjetno bo rešitev treba iskati v povezovanju s KS, saj na našem območju nimamo potrebnega prostora za aktivno rekreiranje prebivalstva. Povpraševanje po našem prostoru pa kaže, da so potrebe velike. Naselja našega šolskega okoliša se še naprej širijo in prostorski plan predvideva še kar precej novega stanovanjskega prostora. Prepričan sem, da se načrtovalci zavedajo tudi potrebe po novem šolskem prostoru, ki bo nastala z novogradnjami in bodo načrtovali tudi to.
Naj se nazadnje dotaknem po zahtevnosti in pomenu najvažnejšega področja našega dela. To je vzgoje. Vzgoja je seveda v prvi vrsti stvar družine, a glede na čas, ki ga otroci preživijo v šoli je tudi pomembna komponenta našega dela. Nadgraditi učencem delovne navade in predvsem privzgojiti jim pravilen odnos do soljudi in okolja je težko delo, ki lahko rodi sadove samo v tesnem sodelovanju učiteljev in staršev. Otrok mora čutiti starše in učitelje kot oporo, ki mu omogočajo varen razvoj, mu nudijo toplo zavetje in mu istočasno ne dovoljujejo vsega. Danes ugotavljamo, da prevelik poudarek premesivni vzgoji ni prinesel dobrih rezultatov. Otroci se morajo že zgodaj zavedati, da obstajajo v življenju tudi omejitve. Če bomo dosegli, da se bodo otroci v različnih stiskah obračali na nas, učitelje in predvsem na starše, sedaj in jih ne bomo zavrnili pri njihovih velikih za nas pa majhnih stiskah, jim bomo gradili zaupanje, da bodo to znali porabiti tudi pozneje, ko bodo stiske večje in tudi za nas pomembnejše. Na ta način bomo dosegli, da se nam ne bodo odtujili. S tem pa bomo dosegli največ, kar je potrebno za srečno življenje posameznika in normalen razvoj družbe.
Želim vam prijetno počutje ob našem ljubileju in vas vabim, da najprej prisluhnete kratkemu programu nato pa si ogledate nekatere predstavitve in se zadržite ob prijetnem klepetu.