Suha roba

Začetki suhe robe segajo daleč nazaj, saj je znano, da so družine, vse kar so rabile, izdelovale doma: od sukna, platna, obleke, raznega orodja, do pohištva in drugih stvari. Že stari Slovani so se ukvarjali z obrtjo na ta način, da je ena vas že po tradiciji ohranjala isto rokodelstvo, ki se je prenašalo iz roda v rod.

Ribniška suha roba se prvič omenja v loški sejemski listini iz 14. st., njeno izdelovanje pa gotovo seže nazaj v davne čase. Leto 1492 je za Ribničane velikega pomena, saj so s krošnjarskim patentom, ki ga je izdal cesar Friderik III., dobili dovoljenje,da izvažajo v sosednje države platno in razne lesene predmete, izdelane doma.

Po več kot 500 letih se je tradicija izdelave in prodaje lesenih izdelkov ohranila do današnjih dni.

          

Suhorobarske panoge

Organizacija izdelovanja suhe robe je bila usmerjena tako, da je izkoristila naravno bogastvo in zadovoljevala potrebe trga. Na ta način so se izoblikovale posamezne panoge:

1. Obodarstvo
Obod je ogrodje k reti (rajti), rešetu ali situ. Izdelujejo ga predvsem slemenski kmetje in v vaseh okrog Sodražice. Najpomembnejša je izbira lesa, saj je ob nepravem lesu delo oteženo in pojavlja se veliko odpadkov. Les za obode dajeta le prvovrstna jelka ali smreka.
     

2. Podnarstvo
Bistveni del rešeta je dno ali podno, kot ga imenujejo. Izdeluje se največ v rešetarskih družinah. Vsa lesena podna so ročno pletena ali tkana iz viter, ki jih pripravijo na ta način, da cepijo gladko leskovo palico na tanke pramene. Za izdelavo lepe vitre je potrebno veliko spretnosti in občutka za les. Njihovo izdelovanje je omejeno na vasi kot so Dane, Sušje, Breže in okolica Sodražice.
     

3. Posodarstvo
Les za posodje, kot so škafi, čebri, čebrice, brente, vedra, banjke… dajeta le smreka in jelka, ki sta gladki in se lepo cepita. Posodarji so doma zlasti v sodraški okolici pa tudi po Slemenih in na Gori.
     

4. Žličarstvo
Za izdelavo žlic in kuhalnic je primeren le bel les, ki ga daje javor, lepa bukev ali lipa. Poleg žlic in kuhalnic sem sodijo tudi polentarji, zajemalke, velnice, nečke, noži itd. Žličarji so se do danes obdržali v sodraškem koncu in v vaseh proti Velikim Laščam.
          

5. Ročno mizarstvo
Ta stroka izdeluje kuhinjske deske za testo, meso, čebulo, lesene modele za maslo, ribežne, sušila, mišolovke, obešalnike, solnice, različne otroške igrače…Ročno mizarstvo je doma na Gori, na Vinicah, v Sodražici, Zamostcu in Žimaricah.

6. Orodjarstvo
Lesno orodjarstvo je najstarejša stroka lesene domače obrti. Sem spadajo grablje, vile, kosišča, toporišča, metle itd…Doma je na Gori, v Dolenjih Lazih, Otavicah, Rakitnici, Sodražici, Velikih Poljanah, naprej do Krvave Peči.
     

7. Strugarstvo
Strugarstvo je bilo sprva le ob mlinih ali domovih ob vodah. Največkrat so izdelovali krožnike, sklede, skledice, valjarje, kuhinjska kladiva, ročaje za razno orodje pa tudi spominske predmete, kot so šatulje, vaze, znano ribniško marjanco itd.

8. Pletarstvo
Te predmete so izdelovali zlasti ob vodah, kjer raste vrba (Žimarice, Zamostec). Med pletarske predmete sodijo peharji, štručnice, torbice, cekarji, jerbasi, koši, cajne…
     

9. Zobotrebčarstvo
a stroka se ni uveljavljala le v Ribniški dolini, ampak je obsegala tudi kraje priti Robu in Dobrepolju. Ribniški zobotrebci so se prodajali po celem svetu, dokler jih ni izrinila industrijska proizvodnja.

10. Rešetarstvo in krošnjarstvo
Rešeto je suhorobarski izdelek, najbolj značilen za Ribnico, saj jih drugje skorajda niso izdelovali. Za izdelavo rešet je potrebno specifično znanje. Poleg reta ali rajte spadajo sem raznovrstna rešeta: glavineki, bikovska, vinska, fižolova, furmanska, lanena…Rešeto ponavadi niso izdelali do konca doma, ampak si je rešetar ločeno naložil obode in podne ter iz njih sproti izdeloval rešeta.

IZDELKI
Vrste lončenine ribniških lončarjev:


Vir: //www.ribnica.si/?lng=slo&vie=cnt&gr1=gos&gr2=domObr