Je precej velika ovca, v višino meri 65 do 67 cm (ovni več kot 70 cm), telesna masa znaša od 65 do 75 kg, v boljših rejah včasih tudi več kot 80 kg, ovni pa tehtajo več kot 100 kg. Ima velika viseča ušesa, dolg, z volno poraščen rep, čvrste in dolge noge, hrbet pa je močan in dolg. To ji omogoča dobro hojo po strminah gorskih pašnikov. Je torej odporna in zdrava, prilagojena našemu okolju. Strižejo jo spomladi in jeseni in dá 2,5 do 3 kg volne. Njena odlika so tudi pogosti dvojčki, tako da so gnezda v povprečju velika od 1,4 do 1,5 jagnjeta. Poleg tega je plodna vse leto in se mrka kmalu po jagnjitvi, tudi če mladiči še sesajo; večina se mrka že prvi mesec po jagnjitvi. Mladice spolno dozorijo že pri 6 do 8 mesecih, ovni pa v starosti 7 do 10 mesecev.
Po letu 1962 so bili poskusi merinizacije jezersko-solčavske pasme, ki pa jih na srečo večina rejcev ni sprejela. Na Jezerskem in na najvišjih solčavskih kmetijah so ohranili jezersko-solčavsko pasmo, kakršna se je izoblikovala v prejšnjih stoletjih in je postala znana ter cenjena v drugi polovici prejšnjega in prvi polovici tega stoletja.
Kot taka je naravna in kulturna dediščina, ki smo jo dolžni ohraniti. Poleg tega je tudi z rejskega stališča izjemno dragocena. Zelo uspešno smo jo že uporabili v novih rejskih programih s križanjem z romanovsko pasmo.
Poleg velike rodovitnosti omogoča tudi celoletno proizvodnjo in ponudbo sveže jagnjetine, kar je pomembno že sedaj in bo verjetno še bolj v prihodnosti. V program ohranjanja je vključena od vsega začetka. Od leta 1997 vse bolj intenzivno sodelujemo skupaj z društvi na naši in avstrijski strani, kjer imajo tisti soj te pasme, ki ji pravimo “očalarka”. Tudi Avstrijci imajo v programu ohranjanja okoli 600 živali te pasme, pri nas pa 800. V prihodnje načrtujemo skupen rodovnik, izmenjavo plemenskega materiala, skupno bazo podatkov in skupno testiranje ovnov.
