Iz naročja zemlje, iz skrivnostnih globin je pognalo deblo. Njegove razvejane dlani so prijele plašc neba in prosile dežja, naj jim natrosi svetlih kristalov. Drevo. Drobni cvetovi so se igrali z vetrom najbolj smešne igre in plesali najvelicastnejše plese. Med zelenimi listi se je sprehajala pravljica o širokih krošnjah, ki prebivajo v gozdu. Gozd je srecen, ker jih pestuje v svojem narocju, srecen pa je tudi zato, ker je veter njegov najboljši prijatelj. Ves dan se poigrava z njegovimi drevesi in podi za jesenskimi listi na jasi. Drevo, drevo pa raste in se s svojim zelenim ogrinjalom dotika drugih dreves, v svojem narocju pestuje drobcene rožice in utrujene živali, ki jih ob vecerih pokrije z zelenim mahom, da lahko sladko zaspe. Jeseni pa se prepusti gozdnim palckom in vilam, da mu sešijejo najbolj zlato obleko na vsem svetu. In tako pozlatijo ves gozd in gozd je spet srecen. Pozimi, pozimi pa obuje bele copate in komaj caka, da muj vile prinesejo zeleno ogrinjalo. Tudi Drevo komaj caka na zeleno ogrinjalo in potem se spet drobni cvetovi igrajo z vetrom in njegove dlani se spet dotikajo plašca neba. Tako se spet vse pravljice ponovijo, drevo pa raste, raste, raste,...

Jurij Marussig