Pred kliniko
Leto je naokrog in HRČKOV LIST je spet tu. Tudi tokrat vas ne bo razočaral. Pritegnil vas bo s svojimi raznolikimi članki, ki so zelo zanimivi. Našli boste tudi intervjuje, koristne informacije za boljše razumevanje svojih hišnih ljubljenčkov, opise novih živali in seveda malce razvedrila. Tudi tokrat vas bo razveselila nagradna igra, vendar je tokrat ne najdete na zabavnih straneh, ampak v rubriki Hrček hodi k pouku.
Kot veste, že nekaj let naš šolski časopis KRIK pobira nagrade (sem spada tudi naša biološka številka Hrčkov list). Tudi letošnje leto ni izjema. Dokaz si lahko ogledate na zadnji strani. Pozor! Pravilno je Hrčkov list, ne pa Hrčkov glas, kot jo je zagodel tiskarski škrat na pohvali PIL-a.
Misliva, da so te besede zadostovale, da se boste zagrizeno lotili branja.
Ana Trampuž, 8.b in Miša Fister, 8.c
VSEBINA četrte številke!
1. Hrček obiskuje biološki krožek
2. Hrček in njegovi prijatelji
4. Hrček intervjuva in raziskuje
5. Hrček spet predstavlja nove živali
UREDNIŠKI ODBOR:
Mojca, 8.a; Ana, 8.b; Miša, 8.c; Petra, Špela, Linda, Violeta, Živa, Nika, Roti, Urša, Polona, Sandra, Barbara, Maja, Peter, 7.b; Nina G., Damjana, Eva, Marjana, Katja, Nika, Nina Č., Špela, Irena, Sabina, Nataša, Tjaša, Petra, Nina T.,7.c.
MENTORICA: Breda Šumi
LEKTORICA: Nada Pajntar
Glasilo Osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju, letnik XXXII, šol. leto 96/97, tematska številka 4. Po mnenju ministrstva za šolstvo in šport se šteje šolsko glasilo Krik med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
HRČEK OBISKUJE BIOLOŠKI KROŽEK
MUC PRI ZOBOZDRAVNIKU
Živijo, spet smo z vami,vendar smo vam tokrat pripravili nekaj popolnoma novega - mogoče do sedaj tako nam kot tudi vam nekaj tujega!
Ko smo razmišljali, kaj bi si lahko zanimivega ogledali v zvezi z živalmi in vam o tem kaj napisali, smo se odločili za obisk Veterinarske klinike (bolnica za živali) v Ljubljani, in to s prav posebnim namenom. Vsi vemo, da tam zdravijo naše domače ljubljenčke in jim pomagajo, če imajo zdravstvene težave. Toda slišali smo, da jim lahko popravijo tudi zobe! In prav to nas je še posebej zanimalo. Tam smo imeli enkratno priložnost, spoznati, eno izmed manj znanih in šele v zadnjem času bolj razvito vejo veterine - stomatologijo. Verjatno ste že slišali, kaj je to stomatologija. Stomatolog je zobozdravnik, to pa vam je že bolj znano, ali neč Bili smo na obisku pri dr. Zlatku Pavlici, ki nam je povedal veliko zanimivih stvari o zdravljenju živali, nam podrobneje razkazal kliniko in pred našimi očmi izvedel poseg v ustni votlini mucke - nekaj podobnega ste gotovo že doživeli sami, če ste bili pri svojem zobozdravniku.
Mislim, da lahko govorim v imenu vseh, ki smo to kliniko obiskali, da smo bili ob tem nadvse prijetno presenečeni. Nerada priznam, da sem si pred odhodom tja v svoji glavi ustvarila neko predstavo te klinike, ki pa še zdaleč ni bila taka, kot se je na koncu izkazalo. To je namreč sodobna, lepa, čista, prijazna ustanova s prijaznimi ljudmi, ki nenehno bolnim živalim nudijo potrebno pomoč in kjer hkrati tudi poskrbijo za njihovo ugodje.
Pa pojdimo lepo po vrsti, kaj smo izvedeli in videli novega!
Z avtom smo se pripeljali na veliko dvorišče, kjer je več velikih stavb. Vstopili smo v glavno stavbo, kjer najdemo na steni velike table z napisi bolniških oddelkov oziroma ambulant za različne bolezenske težave živali (popolnoma enako kot v klinikah za ljudi). Prijazno nas je sprejel dr. Pavlica in nas odpeljal v predavalnico, kjer nam je najprej povedal nekaj o zdravljenju in zdravem življenju živali. In prav on je prava oseba, ki nam lahko govori o zdravljenju zob pri živalih, zaradi česar smo se pravzaprav odločili za ta obisk, saj se je prvi pri nas začel ukvarjati s tem. Zato, če imate doma svoje živalske ljubljenčke, pazljivo preberite, kaj nam je povedal in tudi svetoval.
Pred kliniko
Važno je vedeti!
Izvedeli smo, da so prav težave v ustni votlini muck in psov zelo pomembne, saj skorajda vse kasnejše bolezni, ki ne prizadenejo samo zobovja, ampak lahko celotno telo, izhajajo prav iz težav v ustih.
Sedaj pa vam zastavljam prav zanimivo vprašanje! Kolikokrat ste že svoji mački ali psu umili zobeč Večina verjetno še ne, ali neč Niste vedeli, da jim je treba umivati tudi zobečč No, za vse tiste, ki tega sploh niste vedeli, naj vam povem, da so zobje pri mački ali psu prav tako pomembni kot pri človeku, zato je potrebno, da jim jih umivamo vsaj enkrat na dan. Pogoste težave v ustni votlini se pojavljajo največkrat ZARADI POMANKLJIVE USTNE HIGIENE, kar je posledica neosveščenosti ljudi!!!
Tudi živali občutijo bolečino, le da so na nižji stopnji razvoja in to izražajo na drugačen način. Ste kdaj pri svojem psičku opazili, da se pogosto drgne s tačko po nosu ali pa se z zobki drgne ob tlač Pri mucah pogosteje opazimo odklanjanje hrane ali pa jo takoj vržejo iz gobčka zaradi bolečin ob grizenju. To je le nekaj izrazov živali, ki jih človek opazi, a na žalost ponavadi že prepozno, ko je treba zobke le še izdreti!
Mogoče se boste vprašali, zakaj je takoč Vemo, da živali v divjini nimajo teh težav, saj se prehranjujejo popolnoma drugače - naravno. In prav iz tega lahko sklepamo, da so bolezni, kot so vnetje obzobnega tkiva (ki je pogostejša), in zobna gniloba posledica visokega standarda domačih živali, posledica nepravilnega nenaravnega prehranjevanja. Zato moramo živali hraniti bolj naravno in tudi sicer skrbeti zanje. Živali morajo imeti svoj prostor, imajo svoje potrebe in prav zato moramo imeti do njih odgovoren odnos, če jih imamo radi, kot trdimo. Vzemimo si čas zanje, pripravljajmo jim ustrezne obroke hrane in seveda skrbeti moramo za njihovo ustno higieno s tem, da jim vsak večer umijemo zobe! V zakup za to pa bomo dobili še večjo ljubezen in radoživost našega ljubljenčka, ki bo brez bolečin v ustih vedno vesel, nas bo razveseljeval in se nam prilizoval tudi takrat, ko bomo slabe volje!
Težave v ustni votlini torej lahko preprečimo z rednim umivanjem zob. Danes to ni več problem, kajti obstajajo ustrezne zobne paste in krtačke, ki nam to delo olajšajo. Za nasvet pa vedno lahko vprašamo zobozdravnika.
Torej še enkrat. MOČ JE V VAŠIH ROKAH, REŠITEV ZA NAŠEGA LJUBLJENČKA PA V SKRBNI USTNI HIGIENI!!
Mojca Drol, 8.a
Mačja oz. pasja zobna ambulanta - operacija:
Po razgovoru nas je dr. Pavlica najprej popeljal po kliniki, kjer smo si ogledali nekaj oddelkov, tako na primer pasje oz. mačje bolniške postelje za hudo bolne in operirane žiavali, kopalnice za njihovo nego, najbolj zanimivo pa je bilo v zobni ambulanti. Lastniki živali ne smejo v ambulante, svoje živali počakajo v čakalnicah. Izjemoma pa nas je prijazni dr. Pavlica odpeljal tudi v svojo ordinacijo, kjer živalim zdravi oz. popravlja zobe, dela druge posege v ustni votlini in kadar je to potrebno, npr. ob hudih nesrečah, operira vse poškodbe na glavi.
Ko smo vstopili v zobno ordinacijo, je na operacijski mizi že ležala črnobela muca. Ležala je mirno, saj je že bila pod vplivom narkoze, ki ji jo je dala anastezistka. Muca je ležala na boku, imela je odprt gobček in z vrvico privezan jeziček. Oči je imela popolnoma odprte, da se ji ne bi izsušile, so ji jih namazali z mazilom.
Dr. Pavlica je prisedel, vzel zobozdravniški pribor, ki je podoben tistemu, ki ga uporabljajo za ljudi, in pričel z zdravljenjem - operacijo, ki je potekala podobno kot pri človeku. Stanje zob omenjene muce je bilo zelo slabo. Imela je že vse zmajane in gnile. Zato ji je moral najprej izdreti oba zgornja podočnika, nato še enega spodnjega in zadaj en kočnik. Na enem od spodnjih kočnikov je s svedrom očistil obloge. Nato ji je še izpral ustno votlino in rane ter tako zaključil poseg. Lastniki mu bodo morali dajati mehko hrano. Po takem posegu si mucek opomore v nekaj dneh.
Ta muc je verjetno prestajal hude bolečine ob tako gnilih in razmajanih zobeh. Verjetno se je kmalu po operaciji počutil veliko bolje in spet z veseljem živel, saj je bil rešen hudih bolečin. Ta mucek prav gotovo ni bil deležen čiščenja zob, tudi prehrano je imel verjetno neustrezno.
Po
operaciji - zbujanje
Operacija
se je pričela
Zaključek:
Obisk na kliniki je bil res enkraten, poučen in prijeten. Polni novih spoznanj in prijetnih občutkov smo se zahvalili za sprejem in se odpeljali proti domu.
Sabina Uzeirović,
Marijana Opaka, 7.c
ANKETA O KAJENJU
V sedmem razredu smo se pri pouku biologije učili tudi o strupu nikotinu, ki se nahaja v cigaretah. Ker je ta strup tako nevaren (rak in cela množica drugih nevarnih bolezni), je slovenski parlament pred kratkim sprejel tobačni zakon, ki prepoveduje izdelovalcem cigaret reklamiranje le-teh, prav tako pa je prepovedano tudi kajenje v javnih prostorih in ustanovah, razen v posebej določenih prostorih. Zaradi tega smo se učenci sedmih razredov A-izmene, ki obiskujemo biološki krožek, odločili za anketo v zvezi s tem zakonom in kajenjem. Postavili smo nekaj vprašanj kadilcem in nekadilcem. Odgovori so zelo zanimivi, zato jih le preberite, morda vas bodo prepričali, da ne boste nikoli postali kadilci.
ANKETIRANJE KADILCEV
1. Kdaj ste začeli kaditi, koliko časa in zakaj kadite?
Začel sem v srednji šoli. (7x)
Začel sem pozneje. (4x)
Ne vem zakaj sem začel kaditi. (2x)
Zaradi družbe. (2x)
Zaradi užitka in sprostitve. (3x)
2. Katere cigarete in koliko na dan jih pokadite?
Kadim cigarete Boss. (6x)
Kadim cigarete Marllboro. (4x)
Kadim cigarete 91. (2x)
Kadim cigarete Filter 57. (1x)
Kadim cigarete West.(1x)
Do 1o.(4x)
Od 10 do 20.(6x)
Od 20 do 30. (6x)
Več kot 30. (1x)
3. Imate voljo, da bi nehali kaditi?
O tem še nisem razmišljal.
Ne. ( 8x )
Da. ( 5x )
Ne, nimam volje, da bi nehal kaditi.
Ne, ker mi tako paše.
Da, vendar mi ne uspe.
4. Ste že slišali za novi zakonč Kaj prepoveduje?
Prepoveduje kajenje na javnih mestih. (6x)
Zakon prepoveduje reklamiranje cigaret. (1x)
5. Kaj mislite o tem zakonu?
Je potreben, primeren.(9x)
Zakon je preveč strog. (2x)
Mislim, da se zakon ne bo obnesel. (1x)
Da je preveč strog in bo dosegel drugačen učinek, kot si ga želi doseči. (1x)
Zakon me ne bo prizadel. (1x)
6. Kaj je tisto, kar vas vleče h kajenju?
Razvada, zasvojenost. (5x)
Ne vem. ( 4x )
Živčnost - me pomirja. (2x)
Zaradi osamljenosti. (1x)
Družba. (1x)
Nikotin grozi!
ANKETIRANJE NEKADILCEV
1. Ali ste kdaj poskusili s kajenjem?
Nikoli še nisem poskusila in mislim, da tudi nikoli ne bom. (9x)
Poskusil sem nekajkrat. (3x)
Kadil sem in potem prenehal. (3x)
Kadil sem in prenehal zaradi zdravstvenih težav. (2x)
2. Zakaj ste prenehali oziroma zakaj niste nikoli začeli?
Nikoli nisem začela, zato ker mi cigarete zelo smrdijo. (5x)
Ker škoduje zdravju (ker ljubim življenje). (7x)
3a. Ali poznate zakon o kajenjuč Kaj prepoveduje?
Poznam, prepoveduje kajenje v javnih prostorih in reklamiranje tobačnih izdelkov. (16x)
3b. Ali se vam zdi dober?
Da.(12x)
Da, zdi se mi primeren, a ne verjamem, da se bo obnesel. (4x)
4. Ali vas zelo moti, če poleg vas kdo kadi in zakaj?
Da, ker škoduje tudi mojemu zdravju. (5x)
Da, ker me moti cigaretni dim in njegov vonj. (5x)
Niti ne. (2x)
Če prostor ni pretirano zakajen, me to ne moti. (1x)
Včasih me je motilo, sedaj pa ne več, ker sem že navajen. (1x)
5. Kaj svetujete mladim v zvezi s kajenjem?
Mladi! Cigarete so strup. Nikoli ne prižgite cigarete in nikoli ne postanite reden kadilec, kajti cigareta ti krajša življenjsko pot in krajša življenje tudi nekadilcem, ki morajo dim oziroma strup cigarete vdihavati.
Naj ne kadijo, saj si s tem uničijo življenje in naj se ponujeni cigareti odrečejo.
Svetujem jim, da lahko veselo živijo, tudi če ne kadijo.
Preden prižgejo cigareto, naj pomislijo, če je to res potrebno, in mislim, da bodo ugotovili, da lahko težave neseš tudi brez cigarete.
Svetujem, naj ne pričnejo s kajenjem. Smrdeli bodo, škoda je denarja in zdravja.
Ne iščite zaveznika v cigaretah! Težave lahko rešujete tudi brez njih.
Ne trošite denarja za cigarete in preden jo prižgete, pomislite na svoje zdravje in na zdravje ljudi okoli vas.
Ni vam treba 10 let iskati spoznanja, kako so cigarete škodljive.
Naj ne začnejo kaditi, ker jih to ne naredi nič bolj odrasle in pomembne, le navadijo se grde razvade kajenja, ki se ga ne moreš tako lahko odvaditi.
Anketirale so: Barbara Pavec, Petra Katrašnik, Maja Rugelj, Sandra Jagodic, Špela Sakelšek, Linda Ogrizek, Violeta Pantovič, Živa Okorn, Nika Draksler, Roti Holinsky, 7.b; Špela Toporš, Nina Trebec, Irena Radulović, Nina Gerdej, Damjana Gartnar, Eva Čufar, 7.c
Ankete uredili Barbara Pavec in Špela Sakelšek, 7.b
Dodatek:
Kaj pa izvor tobaka, kdaj ga je začel uporabljati človek? Da boste o tem vedeli še malo več, smo za vas poiskali nekaj zgodovinskih podatkov.
Prvo poročilo o tobaku imamo od morjeplovca Krištofa Kolumba. 15. oktobra 1492 je po izkrcanju na otoku v bližini Kube opazil rdečekožce, za katere je napisal, da so imeli v rokah nekakšen ogenj in liste ter so skozi usta in nos puhali oblake dima. Na reliefu iz 6. in 7. stoletja v nekem mehiškem templju pa so narisani Indijanci iz plemena Majev, ki kadijo z dolgo cevko v ustih.
Ko se je Kolumb vrnil v Španijo, se je ta kadilna novost hitro razširila po vsej Evropi. Nekoč so zdravniki tobak celo uporabljali za zdravila zoper različne bolezni.
Najprej so tobak kadili s pipami, nato s cigarami, v 19. stoletju pa s cigaretami. Sprva so kadili le moški, šele kasneje tudi ženske.
Torej kakšno je vaše mnenje o kajenju? Upamo, da smo z anketo in celotnim prispevkom vplivali na vaše negativno mnenje o kajenju.
O JABOLKIH
Ko ste zagledali ta naslov, ste se najbrž vprašali, zakaj ravno o jabolkih, ko pa o njih vendarle že vse vemo. Pa je res takoč Naša skupinica, ki obiskuje biološki krožek, se s tem ni strinjala, zato smo se odločili, da si stvar nekoliko podrobneje ogledamo. V šolo smo prinesli nekatere sorte jabolk, si jih ogledali, združili svoja mnenja in strokovne ugotovitve iz člankov v različnih revijah ter ugotovili, da o najbolj razširjeni sadni vrsti pri nas vemo še zelo malo.
O jablani:
Jablana je pri nas najbolj razširjeno sadno drevo, njen plod pa je jabolko. Nastala je kot naravna ali divja lesnata rastlina v gozdnih rastiščih in se s semeni ter posredovanjem človeka, živali, vetra, poplav razširila po vsem svetu. Najverjetneje je njen prednik neka azijska vrsta.
O sortah jablan in njihovi zgodovini:
Ko so se v naravi same križale različne vrste jablane, je človek spoznal križance, ki so imeli slabe, boljše in izjemoma tudi najboljše plodove. Najboljše je izbral in jih presadil na svoje vrtove. Kasneje jih je začel gojiti tudi v drevesnicah.
Rimljani so poznali že 36 sort jablan, J. V. Valvazor omenja leta 1689 " nad 100 sort jabolk, izvrstnih po okusu in lepoti". Tako so sredi 19. stoletja v Ljubljani gojili že 300 sort jabolk. Takrat so bile najbolj priznane sorte pri nas: kanadka, zlata parmena, grafenštajnc, belfleur, kranjska in dolenjska voščenka, mošancelj, bobovec ......... Leta 1863 so na razstavi v Ljubljani priznani sadjarji razstavili po sto in več sort jabolk, npr. drevesničar Andrej Net iz Kokrice kar 104 sorte.
Tako so tudi v Novicah leta 1848 izdali seznam 223 sort jabolk. Naslov nad tem seznamom se je glasil: IMENA JABELK, ktere na Kranjskim rastejo, s pravimi vertnarskimi imeni po slovensko in nemško.
Kasneje so ugotovili, da je najbolje v vsakem sadnem okolišu pridelovati le nekaj najbolj Uspešnih sort. Tako so začeli tudi pri nas v Sloveniji izdelovati sadne izbore za posamezne okoliše. Vsakih pet let pa so izločali preživele sorte in uvajali nove. Tako so na primer kot vodilne sorte jablan pri nas postale v letih 1978 do 1988 jonagold, jonared, idared, gloster, kokosova reneta. Glavni sadni okoliši pri nas za jablano pa so Goričko, Slovenske gorice, podpohorski, savinjski, ljubljanski, posavski in brkinski okoliš.
Jablan danes ne razmnožujejo s semeni, saj iz vsake pečke lahko zraste nova različica jabolk s popolnoma drugačnimi lastnostmi. Zato jih razmnožujejo nespolno - vegetativno z raznimi deli rastlin. Tako nova rastlina ohrani vse lastnosti matičnega drevesa. Sicer pa je jablana zelo trpežna sadna vrsta.
Jabolka
Arheološke najdbe jabolk:
Najstarejše arheološke najdbe jabolk so našli v Jerihi v dolini reke Jordan, stare naj bi bile 6500 let. Znanstveniki menijo, da je človek bolj ali manj načrtno začel kmetovati pred približno 8000 leti, s sadjarstvom pa se je verjetno začel ukvarjati kasneje.
Pa še ena zanimivost: v grobu kraljice PU - ABI iz Iraka, ki izvira iz sredine tretjega tisočletja pred našim štetjem, so arheologi našli ogrlico iz dvanajstih jabolčnih krhljev. Vendar menijo, da so sadeže prinesli iz severnih krajev, oddaljenih 1000 km.
Perzijski vladarji so zelo cenili jabolka zaradi osvežujočega kislo sladkega okusa. Še danes tam postrežejo z jabolki po glavni jedi. Ko si gostje umijejo roke v odišavljeni vodi, prinesejo pladnje s sadeži, ki jih najprej potopijo v ledeno vodo, šele nato pojedo.
Prav tako so bili nad jabolki navdušeni tudi stari Grki. Pravili so celo, da se ob dotiku jabolka odišavimo roke.
Z vzponom rimskega cesarstva pa se je sadje in običaji, povezani z njim, predvsem pa znanje o sadjarstvu, premaknilo proti zahodu. Rimljani so bili odlični sadjarji, večina njihovih navodil velja še danes. Ob propadu rimskega cesarstva je sadjarsko znanje rešila krščanska cerkev. Povsod je sadjarstvo propadlo, le v bizantinskem delu je bilo v razcvetu. Kasneje pa se je sadjarstvo preko Španije in sredozemskih otokov povrnilo v Evropo.
Podatke zbrala in zapisala
Špela Toporš, 7.c
SREČANJE Z NOVINARKO RADIA KRANJ
V tem šolskem letu smo nekateri učenci bioloških krožkov A- in B- izmene imeli intervju za Radio Kranj. Novinarka z radia Eva Mihelič, nekoč tudi učenka naše šole, je pripravljala oddajo o ekologiji in delovanju bioloških krožkov na Gorenjskem. Zato je prišla tudi na našo šolo in z nami naredila intervju o delovanju našega krožka.
Bilo je takole. Nekaj "izbrancev" nas je sedelo v razredu in novinarka je vstopila z velikim rjavim kovčkom v rokah. Spraševala sem se, kaj bi to bilo. Kmalu sem dobila odgovor. To je bila prenosna snemalna naprava - magnetofon. Prosila nas je, naj ji kaj povemo o našem biološkem krožku in njegovem delovanju. To smo z veseljem storili. Govoriti smo morali v mikrofon, da bi bili posnetki kar se da dobri.
Učenci z B- izmene so poročali o temah, ki jih obravnavajo 7. in 8. razredi v zvezi s promocijo zdravja. Tam se pogovarjajo o boleznih, o preprečevanju bolezni, o skrbi za zdravje, ...
Druge učenke, tokrat iz A-izmene, so predstavile naš biološki časopis Hrčkov list, ki ga vsi dobro poznate. Pripovedovale so o njegovem nastajanju in predstavile teme, ki jih lahko preberemo v njem.
Moja dva sošolca in jaz pa smo predstavili teden, ki smo ga v lanskem šolskem letu preživeli v Rakovem Škocjanu. To je teden življenja v naravi, ko smo se učenci seznanjali z značilnostmi tistega okolja, kjer smo prebivali. Sicer pa ste o tem podrobneje lahko prebrali v prejšnji številki Hrčkovega lista.
Ves intervju je bil zelo zanimiv, čeprav se je hitro končal. Sedaj samo še čakamo, kdaj bo na sporedu Radia Kranj. Takrat se bomo lahko slišali na radiu in veseli smo, da bo več ljudi slišalo, kaj še počnemo poleg rednega pouka.
Ana Trampuž, 8.b
KROŽEK ZA PROMOCIJO ZDRAVJA
Učenci 7. in 8. razredov B-izmene se udeležujemo krožka za promocijo zdravja, ki je odlično dopolnilo k rednim uram. Letos dajemo prednost zdravju in se ne učimo, kako bolezen ozdraviti, ampak kako za njo ne zboleti.
Največ se pogovarjamo o najbolj aktualnih temah oz. boleznih, kot so AIDS, droge in cigarete. Ker mi že vemo, kako reči NE - HVALA, se trudimo, da bi pomagali našim vrstnikom, še posebej tistim, ki so skušnjavam že podlegli. Še posebej jih osveščamo ob raznih dnevih, kot so dan boja proti aids-u, dan brez cigarete, teden rdečega križa....... Takrat izdelamo plakate oziroma posterje in z njimi prelepimo stene po šoli in v biološki učilnici. Sodelujemo tudi na raznih naravovarstvenih in družbenokoristnih akcijah, o čemer ste lahko že tudi brali v Hrčkovem listu.
Večina se nas bo aprila odpravila za ves teden v Rakov Škocjan, kjer bomo dopolnili naše znanje o življenju v naravi in vsem dokazali, da smo mladi naravoslovci, ki za naravo tudi skrbimo.
Anja Jovanovič, 8.d
SOMI
Pri nas doma imamo some, to so - za nevedne - ribe. Še pred njimi smo imeli tri zelo zanimive, vijoličasto modre ploščate ribe, ki so občasno spreminjale barvo. To so bili diskusi. Ko so zaradi bolezni vsi trije poginili, smo dobili some, ki niso bili videti nič kaj elegantni; s sploščeno glavo, izbuljenimi očmi, dolgim repom, močno repno plavutjo, belkastim sploščenim trebuhom ter majhnimi brčicami. Ko smo jih dali prvič v akvarij, se mi je zdelo, da so bili zadovoljni s svojim novim okoljem. Iz majhnih ribic so zrasli v dvajset cm velike ribe. Sprva so bili navajeni, da smo jim pred hranjenjem potrkali ob steklo akvarija. A, ker smo to navado kasneje opustili, se danes ob tem celo prestrašijo.
S somi je pomotoma prišla tudi majhna ribica gupi, a so jo somi pojedli. Seveda, saj so somi pravzaprav ribojedi. Ampak mi jih hranimo s hrano za navadne ribe, ki je v obliki nekakšnih raznobarvnih lusk. Včasih pa jim damo tudi zamrznjene ličinke komarjev, ki jih najprej odtajamo.
Somov nikakor ne smemo vznemirjati, kajti zelo so plašni. Prestrašijo se celo ob prehitrem premiku ljudi ob akvariju in v takem primeru se hitro skrijejo med rastlinje. Tako, to je vse o naših somih.
Pravijo, da če gledaš ribe pri plavanju, to pomirja. Pri meni to deluje, kaj pa pri vasč
Teja Vervega, 6.e
ŽIVLJENJE SLAVNEGA MORSKEGA PRAŠIČKA TONETA
Domišljijski spis
Hoj! Pa smo spet skupaj. Ali se še spomnite, kako sem vam opisal moje življenje v prejšnji številki Hrčkovega lista? Moje ime je še vedno Tone (the pig).Verjetno že veste, kako slaven je moj rod. Za tiste, ki pa me še ne poznate, naj povem, da sem morski prašiček. Od lanskega leta se je moje življenje precej spremenilo. Povedal vam bom kar po pravici. Moderniziral sem se. Svojo kletko oziroma moj dragi dom sem opremil z najrazličnejšimi aparati. Montiral sem si prenosni telefon, pralni stroj, televizijski sprejemnik, štedilnik, hladilnik in seveda tudi nov osebni računalnik. Njemu posvečam tudi največ pozornosti. Obvladam vse, od Pigneta do vnašanja virusov v druge računalnike. Skratka, ne menim se več za mojega neodgovornega gospodarja, ampak živim svoje prašičje življenje.Če bi on vedel, na kakšni visoki ravni smo morski prašički in kako prefinjeni in elegantni, celo romantični znamo biti, bi bilo drugače. Po mojem mnenju so bili ljudje že od nekdaj nekoliko omejeni. Moja prašičja inteligenca pa mi pravi, naj se ne menim za nižje sloje, ampak naj živim po svoje.
Imam pa tudi prijatelje, kot je na primer stari maček Garfild, s katerim se pogovarjava o živalskih problemih in še nekateri drugi.
Tako je torej moje življenje, življenje slavnega morskega prašička Toneta (the Piga).
Janez Kleč, 6.a
Čipi v računalniku me strašno zanimajo.
LIDO
Imam psa z imenom Lido.
Moj kosmatinec nima rodovnika, saj je mešanec med "nemškim ovčarjem" in
"foksterierjem". Njegova mama je bila namreč nemška ovčarka, medtem ko
je njegov oče tistega lepega dne pobegnil in se ni več vrnil.
Lanskega 6. februarja je ledeni mraz rezal skozi kosti, tam nekje pa se je rojevalo sedem pasjih življenj. V pasjem leglu se je grelo pet psičk in dva psička. Po nekaj dneh sta v maminih dlakah ostala zakopana le še dva kužka. Lido je bil močan in krepak, njegov pasji bratec pa šibak. Psica ju je grela, a ji je pri življenju uspelo obdržati le Lida. Kmalu je prišla pomlad. Skoraj vsak vikend sem hodila gledat tega nebogljenega kužka. V začetku je kazalo, da bo Lido podedoval mamine lastnosti, toda počasi se mu je začel daljšati gobček, njegova dlaka pa je postajala valovita in daljša. Takrat, ko so se na psičku začele kazati njegove posebnosti, sem ga jaz že vzljubila in do njega sem že čutila neko navezanost. Ko je bil star tri mesece, sem ga vzela domov. Prvo noč je preživel v garaži. Njegov rahli jok in stok je rezal v noč. Sklenila sem, da nikoli ne bo privezan na verigo. Doma imamo velik, ograjen vrt, v katerem je dobil svoj prostor z novo kočo. Moj pes Lido je iz dneva v dan postajal vse večji korenjak. Jeseni, ko se začne pouk, se privleče tudi megla in preko planjave zapiha veter. V tej druščini dogodkov se človek včasih počuti malo zoprno. Prav gotovo je podobno čutil tudi Lido, saj je tudi on vsak ponedeljek moral hoditi v pasjo šolo. Tam je srečal veliko pasjih prijateljev in seveda tudi prijateljic. Sčasoma je to početje vzljubil in tako je komaj čakal naslednjega ponedeljka. Včasih si je tako želel v šolo, da je med čiščenjem avta skočil vanj in se udobno namestil pri prvem sedežu ter z nežnim laježem nakazal, kam želi. Navihan je tale naš Lido, saj nas marsikdaj s svojimi norčijami spravlja v smeh in nam zvablja solze v oči. Že njegova pojava je nevsakdanja, saj bi lahko rekla, da je to nemški ovčar, ki že nekaj časa ni obiskal pasjega frizerja. Saj res, tudi frizerka moram biti. Njegova bradica je doživela že dvakratno striženje, kajti drugače bi Lido kmalu ujel Kralja Matjaža.
T.B., 8.c
SUZI IN NJENI MALČKI
Iz šole pridem domov. Najprej ne opazim kletke in radovednega hrčka, ki moli smrček iz nje. A mi sestra takoj pove: " Nastja, glej! Mami je kupila hrčka!" Najprej sem mislila, da se norčuje, a sem si kmalu premislila. V kletki je bil res hrček, se pravi hrčica. Takoj smo ji dali ime, čeprav je bilo glede tega nekaj prepirov in odločilo je ime, zapisano na koledarju, Suzi (Suzana).
Imeli smo jo že skoraj teden dni, ko je ugriznila mojo sestro, ko jo je hotela vzeti iz kletke, da bi ji počistila. Nismo vedeli, zakaj je naredila to, a smo jo takrat pustili pri miru. Naslednji dan pa smo izvedeli vzrok njenega ugriza. Zjutraj smo opazili, da ima mladičke. Vsi smo jih hoteli videti, a se je Suzi postavila pred vrata kletke tako, da ni bilo mogoče videti v gnezdo.
Od takrat smo večino časa preživeli pred kletko. Kadar je šla Suzi iz gnezda, smo lahko opazovali mladičke. Bili so kot majhni prašički, popolnoma brez dlake, zelo majhni, veliki le kaka dva centimetra.
Vsak dan smo opazovali, kako rastejo in kmalu jim je začela rasti dlaka. Čez nekaj dni se je že dalo ločiti, kakšne barve bodo. Kmalu se je tudi zgodilo, da je eden izmed hrčkov odšel na sprehod po kletki. S težavo jo je obhodil, saj je bil še vedno slep. Pozneje sta se mu pridružila še dva, drugi trije pa so ostali v gnezdu. Ko je Suzi opazila, da jih ni v gnezdu, jih je pričela iskati. Po enega in enega je nosila v gnezdo, a so ji sproti uhajali ven. Kar zasmilila se nam je. Končno so toliko zrasli, da jim ni bilo več treba piti mleka pri materi, temveč so začeli jesti tisto kar jedo odrasli hrčki - solato, semena, jabolka.
Dali smo jim tudi imena. Ker je ena hrčica vedno sedela v posodici s semeni, smo ji dali ime Šalčka. Drugi hrček svetlo krem barve je imel na hrbtu dva rdečkasta pramena in imenovali smo ga Tvix. Potem je bila še Tvini, tudi z dvema pramenoma, nato še Neža in Miranda. Zadnji je bil bel kot sneg in dali smo mu ime Semi.
Večino hrčkov smo nato oddali, ostali sta le Suzi in Semi. Oba sta razposajena kot majhna otroka in oba imamo radi kot prava družinska člana. Celo maček Donovan ( o njem ste lahko prebrali v prejšnji številki Hrčkovega lista ) nima nič proti njima.
Nastja Jošt, 6.b
POLETJE Z JEŽEM
Nekega vročega poletnega dne sem sedela na balkonu in brala napeto kriminalko. Ne vem zakaj, ampak ozrla sem se na bližnji travnik. Zdelo se mi je, da se v travi nekaj premika, zato sem šla pogledat, kaj je. Počasi sem se približala in zagledala majhno kepico. Bil je jež.
Izkazalo se je, da je še mladič. Pomislila sem, da je mogoče brez mame in nisem se mogla odločiti ali naj ga obdržim ali naj pustim svobodnega. S prijateljico sva premišljevali, kaj bi storili. Vedeli sva, da je zanj tvegano, če ga obdrživa ali če ga spustiva. Odločili sva se, da ga obdrživa, saj sva menili, da ima tako več možnosti, da preživi.
Dolg je bil približno 10 cm, z dolgim rilčkom in velikimi stopali. Ves čas se je tresel in prav prestrašeno gledal. Odstranili sva mu tudi nekaj bolh. Vedeli sva, da mu bo treba dati hrano. Zato smo pri prijateljici Maji poiskali nekaj knjig in izvedeli, da je posušene črve, muhe, razno sadje in pije mleko. Zato sva drobno nasekljali korenje in jabolko, vendar tega ni hotel - verjetno je imel še premalo zobkov. Zato sva mu pogreli mleko. Tega pa je pil kot za stavo. Nato sva ga nesli na travnik, vendar je hodil kar za nama. Moj maček je bil takrat še mladič in se je hotel z ježem igrati, jež pa se je hotel greti pri njem. Res se je nekaj časa grel, toda preveč je bodel, zato tako ni šlo več naprej.
Treba je bilo misliti tudi na spanje, zato sva kartonasto škatlo napolnili s senom in listjem ter ga položili vanjo.
Drugi dan sva mu pripravili pravo kraljestvo iz treh prostorov. Ta dan je popil malo mleka, zato sva mu dal malo medu. Lizal ga je z velikim veseljem.
Podobno so minevali tudi naslednji dnevi. Jež se je navezal na naju, pa tudi midve nanj. Skoraj prepričani sva bili, da bo preživel. Načrtovali sva, da ga bova čez čas, ko se bo naučil loviti hrano, spustili v gozd. Sedaj je bil "za v svet" še premlad. Vedar izkazalo se je, da je bil res še premajhen in potreboval bi mamo, saj je po dveh tednih na najino žalost poginil.
Urša Kavčič in Maja Rugelj, 7.b
Uh, kako ostre bodice!
ŽIVLJENJE NEKEGA HRČKA
Domišljijsko (nadaljevanje)
Nadaljujem z opisovanjem življenja svojega hrčka Pikija, ki sem ga začela že v prejšnji številki.
No, spet sem tukaj. Odkar se nismo videli, se je veliko spremenilo. Ena glavnih novic je, da sem izgubil družino. Pika je namreč imela mladičke, ki pa so se razbežali po svetu: eden v šolo, eden k Mojci (podatki nepreverjeni - tako sem slišal od Nine), trije hop v Pikin želodček, eden pa je ostal meni. Pozneje sem slišal, da bo šla tudi Pika v šolo. Rekel sem ji, naj pobegne, pa ni hotela poslušati, tako kot miš ne posluša podgane. In res so jo s hčerko vred odpeljali v šolo - če sem bolj natančen, v biološko učilnico. Zdaj sem ostal sam s tistim črnim pamžem.
Važna novica je tudi, da so mojo (ups - najino) kletko premestili na hodnik. Tu se bolje počutim kot v sobi. Poleg tega si z Fickotom (sinovo ime) deliva kletko. Moje očetovske sposobnosti so majhne, zato vzgojo vedno bolj nadomeščajo pretepi. Imam že nekaj prask in ran, tudi pregriznjeno uho ne manjka. Za Ficka pa ne vem, bolj zase se drži, mulec predrzni!
Mislim, da se nekaj pripravlja. Gospodarica naju tako gleda....., prinaša drugo kletko, daje vanjo seno, napajalnik, hiško, hrano......, seže v najino kletko...... z roko gre počasi do Ficka..., ga nežno prime...in....in ga da v novo kletko.Yes, nimam več starševstva nad glavo (se pravi pri glavi)!!! Toda.. kaj je zdaj to..., Nina se vrača..., drži me... (naj jo ugriznemč) ...oh,kakšno olajšanje... pelje me na veliki pašnik.... mmmmm, slastna detelja....mmmm se vidimo naslednje leto mmmmm oh, detelja mmmmmmm....
Nina Trebec, 7.c
Piki in Ficko
BITJA SO PRILAGOJENA OKOLJU, V KATEREM ŽIVIJO
V osmem razredu se pri pouku učimo o prilagoditvah živih bitij, ki so potrebne, da bitja uspešno živijo. Te so včasih prav neverjetne. Oglejte si jih nekaj pri živalih!
Konj: Spada med lihoprste kopitarje, sprva je imel njegov prednik iz davne preteklosti na nogah tri oziroma štiri prste, da se mu ni udiralo, ker je živel na mehkih zamočvirjenih tleh. Do danes mu je ostal le eden - srednji prst, ostali so mu zakrneli. Edini preostali prst se je opremil z velikim, trdim, a močnim kopitom. Le-to je izvrstno prilagojeno na razmere, ki jim je konj izpostavljen iz dneva v dan. Torej za tek in hojo ter nošenje bremena po trdih tleh. Poleg tega pa so se mu podaljšale in ojačale mišice, ki dajejo resnično hitrost nogam.
Krt: V zemlji oziroma v prsti, kjer vladajo prav svojevrstne življenjske razmere, prebiva nam predvsem po krtinah znana žival. To je krt, majhen žužkojed, ki pri hrani ni prav nič izbirčen. Ker je znan rovokopač, lahko živi le v rahli prsti travnikov in vrtov. Krtin ne vidimo v gozdu, kjer je plast prsti nizka, ali pa na skalnatih pokrajinah, kjer je zanj vse preveč ovir.
Za kopanje rovov in življenje v prsti je krt zelo dobro opremljen. Valjasto telo se mu spredaj zožuje v rilec, gosta, žametasta in kratka dlaka pa ga ne ovira pri gibanju v podzemnih rovih. V gostem kožuhu ima razvite majhne oči, s katerimi kar dobro vidi. V rovih s sprednjima močnima kratkima nogama, ki sta za razliko od zadnjih povsem normalnih nog, razviti kot lopati, spretno koplje in lovi. Uhljev krt nima, ker bi ga ovirali pri kopanju. Da mu zemlja ne pride v sluhovod, le-tega zapre s posebno kožno gubo.
Kako dobra je njegova prilagojenost na kopanje in življenje v zemlji, nam pove podatek, da je hitrost, s katero koplje, približno enaka počasni hoji človeka. Na dan pa si mora poiskati najmanj toliko hrane, kot je težak sam ali pa še več, sicer pogine. Če pomislimo, kakšno garaško delo opravlja, pa je količina zaužite hrane kar primerna.
Žiga Majdič, 8.a
Živali kraških jam:
Hlad, vlaga, večna tema, brezveterje, pomanjkanje hrane in skrivnost...... to so kraške jame - pravljični svet, ki ga oblikuje voda.
Rastlin ni, ker ni svetlobe, živalstvo pa je redko: močeril ali proteus ali človeška ribica, strige in stonoge, pajki, polži ..... In vse so prav izjemno prilagojene na te težke razmere. Imajo zakrnele oči, so blede, ker nimajo kožnega barvila, zato pa imajo dobro razvit sluh in vonj. Človeška ribica zaradi pomanjkanja hrane nikoli ne odraste, dolga obdobja je sposobna preživeti s pičlimi količinami hrane, zato se ne giblje veliko, da ne potroši preveč energije.
Anja Jovanovič in Majda Miklavčič, 8.d
Projekti v biološki učilnici - človeška ribica in domovanje naših hrčkov
NOVOSTI IZ ŽIVLJENJA ŽIVALI BIOLOŠKE UČILNICE
V letošnjem letu nam je poginila morska prašička Lejla in sedaj domujejo v biološki učilnici dva hrčka in paličnjaki.
Vemo, da so hrčki nočne živali, o tem smo že pisali v Hrčkovem listu, a to za naša hrčka ni povsem značilno (oglejte si ju na prejšnji sliki!). Med poukom pogosto uganjata raznovrstne norčije. Hrčica Pika (Fickova mama - saj ste prebrali domišljijski spis) zelo rada pleza po lestvi gor in dol, pri tem pa vedno opazuje učence, ki jih šola zanima ravno toliko, kot hrčka življenje v kletki. Hrček, ki je letošnja novost - svetle bež barve, poleg jabolka rad ugrizne še kakšen prst. Večino življenja (vsaj podnevi) prespi, zato ga ne motite pri spanju, če hočete obdržati cel prst! Zgodilo se je že, da je morala učiteljica nuditi prvo pomoč zaradi takih poškodb! Seveda pa le ni vse tako črno, tudi igrata se rada tadva naša hrčka. Še posebej Pika, ki, če le more, hitro smukne iz kletke (seveda takrat, kadar smo poleg in so vrata kletke odprta).
Ponavadi pa hrčka težko pričakujeta šolsko malico, saj takrat od učencev dobita slastne priboljške. Rada se posladkata z rozinami, jabolki in bananami. Obožujeta pa jogurt, ki ga z veliko slastjo poližeta s pokrovčka, da ne govorimo o mlečnem rižu in še posebej o sladki skuti.
Ko pa zazvoni zvonec, učenci zdrvijo na hodnik, kjer se po učni uri sprostijo, hrčka pa se v svojih dveh kletkah zopet pogrezneta v globok spanec.
Paličnjaki so nezahtevne in mirne živali, ki domujejo v steklenem vivariju. Važno je le, da dobijo liste robide, bršljana ali vrtnic, s čimer se prehranjujejo. Ko starejši poginejo, ostane za njimi običajno velika množica majhnih, ki jih nekateri učenci odnesejo tudi k sebi domov. Več o paličnjakih si lahko preberete v tej številki, v rubriki Hrček predstavlja nove živali!
Sandra Jagodic in Živa Okorn, 7.b
NARAVOSLOVNI DNEVI
Sestavni del pouka biologije so tudi naravoslovni dnevi. Razredi od 5. do 8. razreda jih imamo vsako leto tri ali štiri. Ker so ti pogosto zelo zanimivi, se je naš uredniški odbor odločil, da vam jih v vsaki številki Hrčkovega lista predstavimo nekaj.
Kako potekajo naravoslovni dnevič Vedno se o tem, kako bodo potekali, najprej pogovorimo pri pouku, kjer dobimo tudi razne zadolžitve - posamezniki ali skupine. Nekatere opravimo že pred naravoslovnim dnevom (doma ali kje v bližini), največkrat pa na licu mesta, kjer poteka naravoslovni dan. Nato zberemo vse podatke, pregledamo svoje zapiske o vsem, kar smo videli oz. ugotovili in odgovorimo na zastavljena rašanja. Včasih svoje odgovore oddamo takoj, včasih pa imamo za to več časa in zato lahko doma izdelamo prave seminarske naloge ali projekte. Pri tem se splača potruditi, saj za dober izdelek prejmeš tudi dobro oceno.
5. razred: Piranski akvarij
Sva uc enki petega razreda in vam bova skuš ali po svojih spominih opisati naravoslovni dan, ko smo obiskali Piranski akvarij. Zjutraj smo se z avtobusom odpeljali proti Primorski. Med mesti, ki smo jih obiskali, je tudi Piran. To je staro mesto, ki je nastalo na polotoku. V starih c asih je to mesto imelo obzidje za obrambo - to nam dokazujejo ostanki obzidja. Turisti si v Piranu lahko ogledajo veliko zanimivosti, med njimi tudi akvarij, ki vam ga bova podrobneje opisali. Vsi, ki ste z e bili tam in veste, kakš en je, si osvez ite spomin, tisti pa, ki ga š e niste videli, si ga poskuš ajte predstavljati.
Pred naravoslovnim dnevom smo dobili vpraš anja, na katera smo kasneje tudi odgovorili, obenem pa smo bili seznanjeni s tem, na kaj moramo biti najbolj pozorni.
Piranski akvarij je stavba, v kateri si lahko ogledamo prebivalce Jadranskega morja. Veliko z ivali in rastlin je zanimivih zaradi svojih barv in oblik, nekatere pa so na pogled kar straš ne. Vsekakor je treba omeniti morsko z elvo, ki je najvec ja od predstavljenih z ivali. Morska z elva je plazilec, vec ino z ivljenja prez ivi v morju, na obalo prihaja le takrat, ko odlaga jajca. C e ji grozi nevarnost, se skrije v svoj oklep, ki je prekrit z debelimi roz enimi ploš c ami. Prehranjuje se z ribami. Lovi jih z ostro roževinasto čeljustjo, poleg tega pa se dobro potaplja. Vec ina morskih z elv zraste do precejš nje velikosti. Morska z elva je tudi zelo tez ka, saj lahko dosez e do nekaj sto kilogramov tez e. Poleg morskih z elv lahko v bazenu vidimo tudi majhne morske pse, ki pri ljudeh vzbujajo strah in trepet. Med z elvami in morskimi psi pa veselo plavajo tudi skoc ci.
V manjš ih akvarijih si lahko ogledamo kopico manjš ih z ivali in morsko rastlinstvo. Te z ivali so: raznovrstne š koljke (latvice, pegavke, klapavice, ....), morski jez ki, morske vetrnice, morske zvezde, morski konjic ki (ali ste vedeli, da je to riba), številni raki z zanimivo rakovico, raznovrstne ribe (pavlinka, lep, jegulja, morsko š ilo, ....). Med ribami velja omeniti jeguljo. To je posebna riba. Njena kac asta oblika in hitro zvijanje sta zbudili najino pozornost. En del življenja preživi v slani vodi, en del pa v sladki. Njena kri je strupena, kot tudi kri njenih sorodnikov, c e pa jo kuhamo ali praz imo, jo lahko brez skrbi pojemo. Jeguljino telo pokrivajo drobne luske in je ponavadi rjave barve.
V akvarijih smo videli tudi nekaj morskega rastlinstva, na primer različne vrste alg, morsko travo in druge.
Upava, da sva vam primerno predstavili ta naravoslovni dan. Še posebej pa meniva, da je Piranski akvarij vreden ogleda. C e pa z ogledom niste zadovoljni, si nataknite potapljaš ko opremo in si sami oglejte morsko lepoto.
Mateja Koder in Vesna Tiš ler, 5.a
6. razred: Živalski vrt
Ker se pri biologiji v šestem razredu vse leto učimo o živalih, smo čisto na koncu šolskega leta v okviru naravoslovnega dne obiskali ljubljanski živalski vrt. Tokrat nismo dobili posebnih zadolžitev, tudi nam ni bilo treba ničesar napisati, le z močno odprtimi očmi smo morali hoditi. Tako smo si utrjevali že pridobljeno znanje o živalih, marsikaj pa smo videli oz. izvedeli tudi novega.
Ko smo vstopili v živalski vrt, smo pričeli z ogledom.Videli smo številne znane in neznane živali: noje, race, morskega leva, gosi, kače, opice, raznovrstne ptice, kamele, lamo, slona, tigre, labode, pelikane, nosoroga, srne, volkove, tigre, leve, leoparde, panterje, lisice, medvede, pave in še bi lahko naštevali. Torej videli smo živali z različnih predelov zemlje.
Vseh živali ne moreva opisati, opisali jih bova le nekaj. Opice imajo svoj notranji in zunanji prostor. Jih je več vrst, zelo rade plezajo in skačejo po vejah. Kače in kuščarji so v posebni hiši, kjer je več manjših terarijev. Večina kuščarjev je ima zelo dobro varovalno barvo, zato jih je težko opaziti. Najdaljša kača je bila dolga osem metrov. Slon ima največji prostor, ker je tudi največja kopenska žival. Zelo rad je jabolka, ki jih lovi z rilcem. Videli smo tudi eno- in dvogrbe kamele. Zanje vemo, da v maščobnih celicah grbe shranjuje zalogo vode. Lama je spretno zbirala slino, da bi pljunila med ljudi, a ji na srečo to ni uspelo. Levov in tigrov nismo videli preveč dobro, saj so se skrivali v kotih svojih kletk. Najbolj pa nam je bilo všeč hranjenje morskega leva, saj je spretno lovil ribe z najrazličnejših položajev. Ko se je hranjenje leva končalo, pa je bilo tudi konec našega ogleda.
Polona Čimžar in Petra Katrašnik, 7.b
7. razred: Merjenje onesnaženosti zraka
V sedmem razredu smo imeli pri kemiji naravoslovni dan, na katerem smo merili onesnaženost zraka s črnim ogljikom. Učitelj kemije nas je razdelil v skupine, v katerih smo bili skupaj učenci iz istih krajev. V šoli smo dobili navodila za delo, učitelj pa nam je delo tudi demonstriral. Vsaka skupina je imela svojega vodjo. Pri njem smo opravili vse meritve. Na sesalec smo dali filter (papirnat robček) in skozenj sesali zrak. Meritev smo ponovili trikrat dnevno, čas sesanja zraka pa je bil 10 minut. Filtre smo naslednji dan prinesli v šolo in opravili meritve propustnosti svetlobe s pomočjo sončne celice. Ugotovili smo, da najmanj svetlobe prepušča filter, ki smo ga uporabili v Kranju. Ker smo meritve opravljali na Kokrici, v Naklem, v Dupljah in Kranju smo lahko primerjali onesnaženost zraka v mestu in na podeželju. Po pričakovanju je bil zrak manj onesnažen na podeželju. Po končanem delu smo izpolnili še vprašalnik, na katerem smo poskušali odgovoriti na vprašanja, povezana z naravoslovnim dnem.Takih naravoslovnih dni si želim tudi v osmem razredu.
Blaž Medja, 8.c
8.razred: Zbirke v Prirodoslovnem muzeju
Z avtobusom smo se odpeljali v ljubljanski Prirodoslovni muzej, kjer smo si ogledali stalne zbirke Prirodoslovnega muzeja in priložnostno razstavo.
Najprej smo pričeli s priložnostno razstavo, ki ima naslov Neandertalec in njegova piščalč ter je posvečena življenju našega prednika neandertalca. Predvsem je bila zanimiva verjetna koščena piščal, ki so jo pred nedavnim odkrili pri nas v Divjih babah. Na ogled pa so bili še drugi predmeti neandertalca. Ob razstavljenih predmetih smo si lahko prebrali številne podatke o razvoju in življenju teh naših prednikov. Po natančnem ogledu te razstave pa smo si v drugem nadstropju ogledali še stalne zbirke Prirodoslovnega muzeja.
V prvem delu zbirke mineralov Žige Zoisa so razne informacije o delu, življenju in družini našega pomembnega razsvetljenca in človeka, ki se je zelo zanimal za naravo. Drugi del razstave pa je vseboval le del njegove bogate zbirke mineralov, ki jih je zbiral skozi vse življenje. Skušali smo si zapomniti čim več imen prelepih mineralov.
Nato smo si ogledali ekološko zbirko, ki predstavlja tri ekosisteme: planinski svet, močvirje in gozd. Tu smo si lahko ogledali veliko pestrost v prilagoditvah bitij v različnih življenjskih prostorih. Zanimiva je tudi zbirka najrazličnejših ptic, od gozdnih do močvirskih, od selivk do stalnih ptic.
Na kratko smo si ogledali tudi zbirko različnih bioloških preparatov. Videli smo razna okostja, nagačene živali in živali, shranjene v posebni tekočini (formalin).
Za konec smo si pogledali še paleontološko zbirko. Ob vstopu v veliko sobo se nam je pogled najprej ustavil na okostju velikega mamuta.Tu so nam razdelili posebne liste z vprašanji, na katera smo morali samostojno odgovoriti, seveda s pomočjo razstavljenih ostankov bitij iz preteklosti in stenskih zapisov življenja iz najstarejših obdobij zemeljske zgodovine.
Po končanem ogledu vseh zbirk smo se vrnili domov.
Jasna Šuput, 8.a
DOBROTE NAŠIH BABIC
Mlečna kaša: Kašo 1/4 litra polij z vrelo vodo in še z mrzlo vodo splakni in odcedi, deni v lonec in ji prilij 1/2 litra vode; ko se je kaša kuhala 10 do 15 minut, ji prilij 1l toplega mleka, jo nekoliko osoli in kuhaj še približno 1/4 ure. Ko jo streseš v skledo, jo potresi prav malo s cimetom in sladkorjem ali pa z nastrgano čokolado, pa tudi z medenjakovim nastrganim kruhom. Seveda je kaša okusnejša, ako jo kuhaš s samim mlekom. Tudi ni vsaka kaša enaka, ena popije več mokrote ko druga.
Kaj pa je to sedaj, boste rekli. Ali bomo kuhali? Pa besedilo v receptu je nekam čudno napisano - tako kot beremo v starih kuharskih knjigah. Da, pravilno ste ugotovili! Berite še naprej in ugotovili boste, zakaj tak uvod.
Veliko slovenskih narodnih jedi se je ohranilo skozi stoletja vse do danes. Vendar naša sodobna kuhinja kar preveč pozablja na njihovo vrednost, čeprav se prav v zadnjih letih premika na bolje. Pogosto poslušamo in beremo o zdravi prehrani, pojavljajo se trgovine, ki ponujajo zdrava živila. Pa tudi v šoli se vse več učimo o tem, kako mora naša hrana vsebovati več žitaric, na jedilniku naj bi imeli polnozrnate izdelke.
Žita so najvažnejše kulturne rastline, saj so osnovna človekova hrana. Med najpomembnejše spada pšenica. Iz žit izdelujemo različne mlevske izdelke, ki jih dobimo z mletjem očiščenega žita. Ti izdelki so na primer: pšenični, rženi, koruzni, ajdovi, ječmenovi, ovseni, kruh in pecivo, testenine in podobni izdelki.
Prav zaradi poudarjanja zdrave prehrane oz. zdravega načina prehranjevanja smo se odločili, da predstavimo nekaj receptov naših babic, po katerih same še danes pripravljajo zdrave jedi iz žitnih izdelkov.
Osebna izkaznica pšenice:
Znanstveno ime: Triticum aestivum
Razširjenost: po vsem svetu
Setev: ozimna - oktobra in novembra
jara - februarja
Žetev: od julija do avgusta
Uporaba: iz vrst, primernih za peko, delamo kruh in pecivo, ostale vrste so za krmo
Pa še en zdrav recept!
Kruh s sončničnim semenom:
Sestavine: 800 g pšenične moke
40 g pekovskega kvasa
10 g sladkorja
10 g soli
Priprava: Med gnetenjem vmešamo vanj oluščeno in grobo sesekljano sončnično seme.
Sestavili posamezni učenci pri pouku gospodinjstva pod vodstvom učiteljice Juvan Bernarde.
O POLŽIH MALO DRUGAČE
Ko smo se letos v šestem razredu učili o polžih, smo se začeli pogovarjati o pregovorih. Toda zakaj o tem pri biologiji, saj se o tem govori pri slovenskem jezikuč! Če malo premislite, boste takoj ugotovili zakaj. V vsakdanjem življenju namreč pogosto uporabljamo kak pregovor ali rek, ki določenemu človeku zaradi njegovih značilnosti pripišejo polžje lastnosti. Pogosto polži nastopajo tudi v basnih. Pa si oglejmo nekaj primerov! Če ste bili pozorni, ste nekaj tega lahko že prebrali v učilnici biologije.
Počasen je kot polž!
Misli kot polž, dela kot ptica!
Počasi se daleč pride!
Sluzast je kot polž!
Hiti počasi!
Ščinkavec in polž:
Ščinkavec zagleda v vrhu visokega drevesa polža, ki je z veselim očesom gledal z višine na zemljo.
" I, kako neki si ti prišel sem gorč" ga vpraša ščinkavec.
" Priplezal sem," mu kratko odvrne polž.
Brez potrpljenja ničesar ne dosežemo.
Polž in kobilica:
Kobilica je srečala polža.
" No, prijatelj polž, hitreje, hitreje," mu reče, "sicer svoj živi dan ne prideš dalje!"
" Tudi počasi se daleč pride!" ji odvrne.
Zbrali učenci šestih razredov (A-izmene)
INTERVJU S TOMOM KRIŽNARJEM
Toma Križnarja prav gotovo že vsi dobro poznate kot znanega svetovnega popotnika, ki potuje po svetu s kolesom. Bil je že na vseh kontinentih in doživel mnogo zanimivih, veselih pa tudi žalostnih zgodb. V svojih knjigah in na predavanjih pripoveduje o tujih deželah in ljudeh, ki tam prebivajo. Nas krožkarje 6. razreda pa je zanimalo, kaj bi nam lahko povedal o živalih, ki jih je videl v tujih deželah. Zato smo ga zaprosili za intervju. Preberite si, kakšne odgovore smo dobili!
Kateri dogodek s kako živaljo se vam je najbolj vtisnil v spomin? To je bilo srečanje z majceno opico. Imela je zlomljeno roko, zato sem jo odpeljal k zdravniku. Ta ji je povil roko in nato sva skupaj z motorjem potovala naprej. Ko sem dobil malarijo, sva v bolnici ležala na isti postelji. Ker je malarija huda bolezen, pri kateri te trese mrzlica, opice sploh nisem čutil. Zjutraj, ko sem se zbudil, pa sem opazil, da je mrtva, ker sem jo poležal. To je ena izmed žalostnih zgodb.
Katere živali ste srečali, ko ste potovali? Srečal sem veliko živali na primer krokodile, opice, kače, koale, noje, kenguruje....
Katera izmed njih se vam je najbolj priljubila? To je koala, majhen medvedek v Avstraliji. Živijo v luknjah dreves in se prehranjujejo z evkaliptusovimi listi.
Ali imajo ljude katere izmed teh živali doma? Večinoma te živali živijo v divjini, nekateri ljudje pa imajo doma celo krokodile, kenguruje, noje in druge živali.
S čim pa potem te živali hranijo? Živali naj bi jedle tisto hrano, ki jo jedo v divjini.
Svetovni
popotnik Tomo Križnar
Po kratkem razgovoru nam je g. Tomo Križnar povedal geslo, ki se nanaša na živali in človeka: "Živali so naši sorodniki in, če bodo izumrle živali, bomo izumrli tudi mi. Vsi smo si sorodni in človek je tudi del narave, zato se spoštujmo in imejmo se radi!"
Nato smo se poslovili in zahvalili g. Križnarju, da nas je sprejel.
Za konec pa še ponudba Toma Križnarja: odda majhnega psička starega dva meseca z imenom Piko. Kdor ga želi, naj pokliče na telefon 471 - 246 ali pa naj se oglasi pri Križnarjevih v Naklem.
Dijana Pantović, Katarina Čarman, Tina Šmid, 6.a
BIOLOGIJA NA INTERNETU
Ko sem se prvič podal na Inet (kar je tudi krajše ime za Internet) z namenom, da bi si nekoliko ogledal biološko sceno Interneta in vse, kar je z njo povezano, sem bil prepričan, da bo to dolgo, težko in kar dolgočasno opravilo. Začetek je bil res težak, ko mi je priljubljeni web iskalnik naštel kar cca. 860 000 dokumentov, ki vsaj približno zajemajo ta pojem, pa še to naj bi bila navzdol zaokrožena številka. Prijel sem se za glavo in le stežka nadaljeval.
Vendar pa me je proti pričakovanjem vse skupaj zelo presenetilo. Nikjer (no, skoraj nikjer) namreč nisem naletel na dolgovezne, dolgočasne podatke, pri katerih človek dvakrat zaspi, pa bi z veseljem še enkrat zaspal. Ko sem se tako nekega popoldneva lotil iskanja, me je stvar tako začela zanimati, da so me doma čez štiri ure komaj spravil dol, pa še to samo za pet minut, ker so res NUJNO morali nekam poklicati, potem pa sem telefon zopet vzel v svoje roke jaz - z Inetom, seveda - in na koncu končal šele v zgodnjih jutranjih urah (beri krepko čez polnoč). Je sicer res, da si še zdaleč nisem vsega ali vsaj približno vsega ogledal, vendar, kdo pa si že ječ V nadaljevanju bom vsaj približno na kratko povedal, o čem vsem se da zvedeti kaj zanimivega na Inetu. Pri tem bom (na žalost?) rajši izpustil naslove, saj bi tako tale stvar izgledala preveč znanstveno. Če pa koga kaj posebej zanima, pa naj me vpraša ali pošlje E-mail (Tomi.Tomsic@Guest.Arnes.Si). No, pa začnimo...
Že osnovne podatke se da najti na straneh raznih elektronskih revij, ki se tako ali drugače ukvarjajo z biologijo. Revije obvezno izhajajo vsaj enkrat na mesec, nanje se da tudi naročiti in dobivaš jih po E-mailu. Seveda je jasno, da jih je večina v angleščini, ker je tudi večina tistega, kar je na Inetu, v angleščini. Na tem mestu bi priporočil predvsem International Geographic.
Potem pa se seveda lahko odločimo še za vse bolj samostojne teme. Zellllooooo je razširjena medicina, tu najdemo tudi veliko učbenikov in pomembnega gradiva za zdravnike. Branje teh strani na tem mestu včasih res postane nekoliko težavnejše zaradi raznih strokovnih izrazov, ki jih kar mrgoli. Če potem še nisi ravno expert v angleščini, te včasih lahko kar malo zmede. Zato pa se zadeva čisto obrne, ko iščemo na primer nasvete in načine, kako shujšati ali obdržati idealno telesno težo.
Pojdimo sedaj nekoliko v živalski svet. Mnogo ljubiteljev živali je na svojih domačih staneh predstavilo kakšno žival, vendar je to precej razdrobljena literatura - včasih boljša, včasih slabša, zato najdemo tudi kar nekaj enciklopedij o živalih. Seveda moramo vedeti, da ne vem kako odličnih slik in multimedije tu ne gre iskati, saj je Inet za takšne stvari vse prepočasen. Tu si najdemo predvsem bolj poljudne stvari. Če nas stvar zares zanima, potem je vsekakor bolje, da si omislimo kakšno enciklopedijo na CD-ROMu, a sedaj se že oddaljujem od prvotne teme. Opazil sem tudi, da ima na Inetu svojo predstavitev tudi veliko živalskih vrtov. Našega ljubljanskega mi sicer ni uspelo najti med njimi, vendar...
Kjer so živali, so obvezno tudi rastline. Tu zopet govorim o preprostih, a učinkovitih enciklopedijah rastlin, vrtnarskih pripomočkih, elektronskih revijah, nasvetih za gojenje rastlin... celo nekaj v stilu ‘Kako vzgojiti bonsai’ (to so tista čisto majhna drevesca) sem našel.
Na koncu se podajmo še nekoliko k človeštvu. Razvoj človeka in antropologija sta zadovoljivo predstavljeni. Izveš lahko vse, kar te in te ne zanima o človeku. Vendar pa sem si nekoliko bolj ogledal področje, ki me tudi osebno bolj zanima, to je ekologija. Najprej sem se ustavil pri Greenpeace, še najbolj znani takšni organizaciji. Že tu se da izvedeti veliko o zgodovini ekologije, kako je človeštvo le počasi in sprva grdo gledalo nanjo. Razmere so se, kot vsi vemo, začele že popravljati, a prepočasi in prepozno. Priporočam vam ogled kar nekaj strani, kjer se lahko naučimo, kako pomembno je varovanje narave in kako jo ohraniti čimbolj čisto. Še posebej sem bil vesel, da se je mnogo ljudi spomnilo in predstavilo, kako učinkovito ločeno zbirati odpadke in kaj potem z njimi narediti. Ne gre tukaj za kakšne ne vem kako pretirane gorenjske lastnosti. Dejstvo je, da bomo morali iz dneva v dan bolj gledati na to. Mislim, da bi bilo dobro, da bi si le-te strani ogledal tudi kdo od slovenske vlade in se odločil za uvedbo le-tega tudi pri nas. A sedaj se zopet preveč oddaljujem od teme...
Tako, počasi smo prišli do konca. Mnogo stvari je še, ki sem jih zamolčal, vendar se vsega dobesedno ne da povedati. Na hitro bi lahko omenil še biološke fakultete, inštitute in raziskovalne laboratorije, kjer se vedno najde kakšen zanimiv podatek, vendar me prostor že resnično preganja. Če je sedaj vaše zanimanje za Inet večje, OK. Če ni pa tudi ni nič narobej, saj boste večino potrebnega znanja o Inetu našli v naslednji številki Krika! Drugače pa bomo Slovenci glede tega še dolgo časa za ostalimi državami, če mene vprašate ...... OK, OK priznam zopet menjam temo .........
Tomi, 8.a
INTERVJU S ČLANOM LOVSKE DRUŽINE
Lovci so zelo tesno povezani z živalmi in veliko vedo o njih, zato smo se odločili, da enega izmed njih intervjuvamo. Oglasila sem se pri g. Jožetu Drolu in mu postavila nekaj vprašanj.
Zakaj ste se odločili postati lovec? Zato, ker imam rad živali in gozd.
Kako ste se počutili, ko ste šli prvič na lov? Počutil sem se tako kot prvošolček, ko gre prvi dan v šolo.
V katero lovsko družino spadate? To je lovska skupina Storžič.
Nam lahko podrobneja razložite, kaj je to lovska družina? To je združba lovcev na območju, ki ji pripada. V okviru lovske družine imamo več sektorjev, v katerih lovci skrbijo za visoke preže, krmišča, solnike in druge lovske naprave. Vsak član lovske družine mora opraviti določeno število ur prostovoljnega dela.
Kako so vaša opravila razdeljena čez vse leto?
Spomladi: Obnavljamo solnike in pregledamo škodo na loviščih.
Poleti: Popravljamo škodo na loviščih.
Jeseni: Lovimo živali.
Pozimi: Smo najbolj zaposleni, saj raznašamo hrano na lovišča - koruzo, po potrebi pa posekamo drevje, da živali jedo lubje.
Iz kakšnega vzroka ubijate živali? Zato, ker moramo obdržati naravno ravnotežje med živalmi.
Katere živali streljate in koliko jih postreli ena lovska družina na leto? Streljamo osem vrst živali, okrog 150 na leto.
Katere živali so pri nas najbolj ogrožene? Najbolj ogroženi so zajci, fazani, jerebice ......, ogrožajo jih pa gnojila in strupi, s katerimi kmetje uničujejo škodljivce.
Kako pa se borite proti boleznim živali? Proti steklini jim nastavljamo posebno hrano s skritim cepivom, proti garjam gamsov pa ni pomoči, zato bolne ubijemo, ker se bolezen zelo hitro širi.
Kaj pa potepuški psi? Velikokrat napadajo srnjad in s tem delajo veliko škodo.
Kaj menite o krivolovcih? So najbolj nevarni srnjadi in ne upoštevajo nobenih pravil.
Ana Bajuk, 6.c
ČLOVEŠKO TELO V ŠTEVILKAH
Pri biologiji v sedmem razredu obravnavamo človeško telo, zato bodo zanimivi nekateri podatki o tem. Za osnovo dolžine življenja so upoštevali pri moškem 72 let, pri ženski pa 80 let. Seveda so izračunane povprečne vrednosti, saj smo tudi ljudje različni. Številke so prav zanimive in ob marsikateri se človek začudi - ali je to res mogoče.
Srce: Tehta borih 300g in utripne 75-krat na minuto, potiska skozi žile 6 l krvi s hitrostjo 2 km/ h. To pomeni, da požene na leto 250 milijonov litrov krvi. Skupna dolžina vseh žil, tudi najtanjših kapilar, pa znaša 200.000 km.
Lasje: Kakšen bi bil videti človek, če si ne bi strigel lasč Pri moškem bi ti dosegli v vsem življenju dolžino 9,2 m in pri ženski 10,2 m, torej prbližno 6-kratno višino človeka. V življenju zraste človeku približno 1 milijon las, seveda pa vsak dan izgubimo povprečno po 30 las.
Koža: To je naš največji organ, saj tehta 2 - 3 kg in zajema površino 1,5 - 2 m2. Trikrat na leto se obnovi iz novih celic. V njej je okoli 2 milijona znojnic, ki v življenju izločijo pri moškem 14.000 l potu, pri ženskah pa okoli12.000 l. Največ znojnic je na dlani.
Kosti: Ob rojstvu naštejemo pri človeku 350 posameznih kosti, vendar jih ima odrasel človek le 206, ker se številne med razvojem med seboj zrastejo.Teža okostja je približno 17 kg. Najmanjšo koščico, ki je velika 2 - 3 mm, imamo v srednjem ušesu, največja pa je stegnenica, ki pri 180 cm visokem človeku meri 50 cm.
Nohti: Ste kdaj pomislili, koliko metrov nohtov ste si že postrigli v življenjuč Če jih ne bi krajšali, bi pri moškem zrasli v dolžino 3,9 m, pri ženski pa 4,3 m. Povprečno zraste noht 0,15 mm na dan, pri čemer tisti na daljših prstih rastejo hitreje kot tisti na krajših.
Pljuča: Brez dihanja človek ne zdrži dolgo, svetovni rekord pa je 7 minut in 1 sekunda. Normalno človek vdihne 21000-krat na dan ali 8-milijonkrat na leto ali 600-milijonkrat v življenju.
Novi podatki sledijo v prihodnji številki Hrčkovega lista!
VIR: Revija Življenje in tehnika
Irena Radulovič, 7.c
ALI VESTE?
Kje ima slonica seske? Po celem trebuhu kot psičkač! Ne, svoja dva seska ima med prednjima nogama tako kot primati (polopice, opice in človek). Vsekakor so slonice glede tega posebnost, saj so poleg primatov edine živali, ki imajo seske na tem mestu!
Mojca Drol, 8.a
Na kakšen način izražajo veselje živali?
Psi mahajo z repom ali pa se uležejo na hrbet in spuščajo glasove, tačke pa imajo zaradi užitka skrčene.
Mačke glasno predejo.
Opice pa svoja usta razširijo v prijazen nasmeh.
Zajci skačejo in se zvirajo.
Konj dvigne rep visoko v zrak.
Linda Ogrizek, 7.b
KOALA
Če ste prebrali intervju s Tomom Križnarjem, ste videli, da je omenil medvedka koalo. Zato smo se odločili, da vam ga pobliže predstavimo.
To je vrsta rastlinojedega vrečarja, ki živi v Avstraliji. Najraje je liste evkaliptusa, pa tudi nekaterih drugih dreves. Na prvi pogled spominja na majhnega medvedka, saj ima široko glavo in zajetno telo. Prepoznamo ga po zanimivih ušesih, lepem kožuščku in značilnem nosu. Odrasel tehta okrog 9 kg. Kot vsi vrečarji ima tudi koala široko vrečo, v kateri je par priseskov. Koala kakih petintrideset dni po parjenju povrže enega samega mladiča, ki takoj zleze v vrečo, kjer iz seskov pije materino mleko. V njej ostane štiri do pet mesecev, ne da bi jo v tem času kdaj zapustil. Do šestega meseca starosi ga nato mati nosi na hrbtu, čeprav se še občasno vrača v vrečo.
Koale dosežejo starost do 20 let. Število koal danes narašča, ker je bila proglašena za ogroženo vrsto in so jo s široko zastavljenim programom uspeli učinkovito rešiti. Če vas zanima še kaj več o koalah, si veliko stvari o njih lahko poiščete na Internetu. Tam boste našli tudi pretresljivo zgodbo o mali koali Oliviji, ki je ostala brez matere. Ljudje, ki skrbijo za koale, so ji skušali pomagati, a jim to ni uspelo.
Koala
PAPIGE
So zelo zanimiva ptičja vrsta. Med njihove najbolj privlačne lastnosti spada barva; so v vseh mavričnih barvah, ki pa jim v naravi pomagajo preživeti. Tako najdemo na primer zeleno obarvane v krošnjah dreves, tam je to odlična varovalna barva. Barva pa lahko odraža tudi druge stvari. Kee imajo pod krili rdeče lise, s katerimi se sporazumevajo, da ostane jata skupaj. Največjim papigam na svetu ARAM pa ni treba paziti na plenilce in zato so izredno pisane. One barvo uporabljajo kot znamenje zdravih in izkušenih. Nasprotno pa imajo številni rumeni čopasti kakaduji neobarvano perje.
Papige so s svojim videzom kar malo smešne, najbolj pa zaradi kljuna, ki marsikateri papigi rešuje življenje, saj ji pomaga pri prehranjevanju. Kot primer vzemimo hiacintno aro, ki se hrani s palmovimi orehi, pri čemer ji kljun omogoča streti trdo lupino.
Popularne so tudi zaradi svoje navezanosti na človeške prijatelje. Ljubezen, ki jim jo posvečamo, nam one tudi vračajo. V naravi pa samčki to ljubezen posvečajo svojim družicam, ki so jim zvesti vse življenje.
Vsesplošno je znano, da so izredno bistre ptice. O tem lahko vprašate vsakega lastnika papig. Lahko na primer prepoznajo obliko (trikotnik, štirikotnik), barvo, velikost, ...... Nekatere papige so zelo muzikalne. Znanstveniki so ugotovili, da lahko enako dobro opravijo zastavljene naloge kot šimpanzi in delfini, to je približno na ravni otroka v vrtcu. V naravi papige ta izredni um uporabljajo za preživetje. V deževnem pragozdu je veliko rastlin primešalo strupe svojim sadovom, da jih živali ne bi pojedle. Papige pa zato hodijo jest ilovico, ki verjetno uniči strupe ali pa blaži bolečine. Domislile pa so se še ene sijajne rešitve; v Afriki sloni pridejo do potrebnih vitaminov s tem, da kopljejo luknje v zemljo in potem popijejo vodo, obogateno z minerali. Potem to prerastejo na sol odporne rastline, ki hranijo v svojih listih soli. Te pa jedo papige in s tem dobijo dovolj mineralov za preživetje. V Avstraliji pa so ravno zaradi svoje pameti tam živeči kakaduji osovraženi. Za svojo hrano so si izbrali žito tamkajšnjih farmarjev in brez ukrepov bi jim pozobali ves pridelek.
V naših domoviha so priljubljene tudi zaradi svoje razigranosti, saj se igrajo kot majhni otroci. To pa se kaj hitro sprevrže v porednost. Na Novo Zelandijo hodijo ljudje smučat. Medtem ko smučarji uživajo, pa se kee spravijo na njihove avtomobile. Proč potrgajo brisalce, vso gumo, pravzaprav vse, kar jim pride pod kljun.
Nekateri ljudje jih kupijo, ne da bi vedeli, koliko pozornosti jim moraš posvetiti. Zaradi tega take ptice zblaznijo. Nekatere nikoli ne zapustijo svoje kletke in si populijo perje. Pogled na tako papigo je nema obtožba človeške brezsrčnosti. Seveda pa je velika večina ljudi nora na svojo papigo.
Papige so nekaj posebnega. Iz jate drugih ptic izstopajo zaradi svojih lastnosti, ki sem vam jih opisala.
Miša Fister, 8.c
PALIČNJAKI IN ŽIVI LISTI
Čeprav imamo v naši biološki učilnici v steklenem terariju paličnjake, marsikdo med vami ve o njih bore malo. Prav bi bilo, da bi vsaj o " naših " živalih vedeli malo več, zato vam jih skupaj z njihovimi sorodniki živimi listi podrobneje predstavljam.
So zelo težko opazne žuželke, večinoma prebivajo v vročih tropskih krajih in so rastlinojedi. Nobena druga skupina žuželk se ne meri z njimi po neverjetni raznolikosti barv in oblik ter v presenetljivi podobnosti z vejicami in listi, ki jo dosežejo v mnogih primerih. In to samo zato, da jih sovražniki ne opazijo in ne postanejo njihov plen. Pri mnogih sta glava in trup, da ne govorimo o nogah in drugih telesnih izrastkih, tako neverjetno tanka in videti tako krhka, da se zdi pravi čudež, ko vidimo, da se pri premikanju ne polomita. Nekatere vrste so postale še bolj podobne vejicam na ta način, da so med dolgotrajnim razvojem popolnoma izgubile krila. Poleg tega podpira učinek njihove zunanje podobe še njihovo obnašanje: ure dolgo vztrajajo nepremično in popolnoma negibno in celo, če se premaknejo, delajo to, kar se da počasi. Večina vrst je rjave barve, nekateri so sprva zeleni in so tako podobni listnim pecljem ali glavnim listnim žilam. Nekateri - npr. južnoazijski paličnjaki dosežejo neverjetno dolžino 30 cm, druge tropske vrste so oborožene z ostrimi trni, ki niso samo oponašanje rastlinskih delov, temveč živali v resnici varujejo pred napadi ptic, kuščarjev in drugih sovražnikov.
Navadni paličnjaki - tudi naši - se razmnožujejo zelo preprosto. Samičke odlagajo neoplojena jajčeca, iz katerih se spet razvijejo samo samičke. Samčki so pri tej vrsti prava redkost in se pogosto pojavijo šele po kakih dvajsetih generacijah ali več.
Živi listi imajo krila in noge skrajno sploščene in tako oblikovane, da so popolnoma podobni pravim listom. Zaradi take oblike ter barve naravnih zelenih ali posušenih listov se živali v listih, ki so njihov življenjski prostor, popolnoma izgubijo. Pri njih so samičke vedno večje od samčkov, ker pa nimajo zadnjih kril, ne morejo leteti.
Rotija Holinski, 7.b
KVIZ - KAKŠEN LJUBITELJ ŽIVALI SI?
Navodilo: Odgovori na vprašanja tako, da obkrožiš a, b ali c. Nato v tabeli poišči število točk, ki si jih dosegel (npr. če si na prvo vprašanje odgovoril c, potem imaš 2 točki). Nato seštej točke vseh odgovorov in ugotovi, kam spadaš!
1. Ob cesti najdeš ranjenega mucka. Kaj storiš?
2. Doma ti kupijo hrčka, čeprav bi raje imel morskega prašička. Kaj storiš?
3. Vidiš, da je čebela v luži in ne more zleteti. Kaj storiš?
4. Po cesti pride potepuški pes. Kaj storiš?
a. Pustiš ga pri miru.
5. Božaš tujega psa. Naenkrat te ugrizne. Kaj storiš?
Vprašanje a b c
1 1 3 2
2 0 1 2
3 3 1 0
4 1 0 3
5 2 1 0
1 - 3: Uh! Ti si pravi sovražnik živali. Ne čudi se, zakaj te tudi živali ne marajo. Potrudi se, da bi jih bolj vzljubil/a.
4 -7: Določene živali imaš rad/a, posebno tiste, ki jih imaš doma, za druge pa praviš, da jih ne maraš. Ne delaj tega, vsaka žival je po svoje ljubka.
8 - 10: Nobeni živali ne bi storil/a nič hudega. Včasih te sicer prime, da bi bil surov do njih, a te zmeraj nekaj ustavi. Kot ljubitelj živali si malo nad povprečjem.
11 -13: Ustavi konje! Malo pomisli tudi nase, ne pe samo na živali. Ti si popoln primerek ljubitelja živali. Kar tako naprej!
Nastja Jošt, 6.b
TA PAMETNE!
Učenje tujih jezikov:
Na brvi se srečata petelina. Prvi pozdravi:
" Kikiriki!"
Drugi pa: " Hov, hov!"
Prvi:" Kaj pa je s taboč"
Drugi:" Tuje jezike se učim!!"
Matematik:
"Moj pes je odličen matematik," se pohvali Janez.
" Kako to misliš!č" je radoveden Miha.
" No, včeraj sem ga na primer vprašal, koliko je štiri minus štiri."
" Inč"
" Kaj inč Vedel je, da je nič, zato tudi odgovoril ni."
V gostilni:
Ampak gospod natakar, ta petelin je neužiten!"
" Bejšte, bejšte, saj je celih devet let dobival na razstavah same medalje!"
Barbara Pavec, 7.b
PA ŠE NEKAJ ŽIVALSKIH PREGOVOROV!
Težak kot nilski konj!
Debel kot pujs!
Priden kot mravlja
