 OŠ Žiri Francka BURNIKŽe večkrat sem razmišljala o tem, kako bi učencem 1. razreda, ko se prvič srečajo z branjem knjig za bralno značko in domače branje, na bolj zanimiv in za učence bolj dostopen način približala branje knjig. Tako sem se v šolskem letu 1997 / 98, ko je preko interneta potekalo več projektov, odločila za projekt Medvedek. Projekt je bil predstavljen vsem učiteljem na razredni stopnji. Predstavil nam ga je mentor računalniških dejavnosti na šoli Branko Filipič. O tem, kdo nas bo spremljal pri branju, sem najprej seznanila učence. Vsi so bili navdušeni. Potem sem na roditeljskem sestanku seznanila še starše. Odločili smo se, da bo v ta projekt vključeno tako domače branje, kot bralna značka. Predstavila sem jim tudi način, kako naj bi branje potekalo, saj je zelo pomembno, da k branju pristopijo tudi starši in otroku pomagajo. In tako je v naš razred prišel medvedek. Učenci so mu dali ime Medi.Eden od učencev je že naslednji dan prinesel lesen obesek, na katerega smo napisali medvedkovo ime in mu ga obesili okrog vratu. Sledil je dogovor, kako in kaj bomo brali. Učenci so dobili seznam knjig, da so se lažje odločili, katere knjige bodo brali. Poleg tega smo se dogovorili še o tem, kako bomo predstavili vsebino knjige, ko jo bodo prebrali. Da ne bi bilo prebrano takoj pozabljeno, so učenci že dobili liste, kamor so pisali naslove knjig, ilustratorja in pisatelja ter kratko vsebino ali tisto, kar jim je bilo v zgodbici najbolj všeč in na koncu so dodali še ilutracijo. Te liste je vsak učenec potem vstavljal v svojo mapo.Učenec, ki je prvi prebral knjigo, je tudi prvi odnesel domov medvedka, saj smo se že pred tem dogovorili, da bo medvedek tudi vsakega obiskal na domu. Tako so zelo pohiteli z branjem, kajti vsakdo je hotel čimprej odnesti medvedka domov. Doma so imeli zraven sebe medvedka, ko so pisali nalogo, ko so šli v trgovino ali na obisk, še najlepše pa je bilo, ker je medvedek lahko pri njih tudi prespal. Ko je medvedek spoznal vsakega posebej, smo ga skupaj z listi na katerih smo se predstavili svojim vrstnikom s šole Franceta Prešerna iz Kranja, poslali po pošti v Kranj. Od tam pa smo dobili njihovega medvedka, ki nas je potem spremljal pri branju vse do konca meseca maja. Medtem pa so se mape v katere so vlagali liste o prebranih knjigah lepo napolnile. Tako so na koncu obsegale od 6 pa tja do 70 listov. Branje smo zaključili tako, da smo medvedka, ki smo ga dobili iz Kranja, skupaj s pozdravi poslali nazaj, mi pa smo dobili svojega.Vse liste v mapah posameznih učencev pa smo speli v snopiče in jih predali učencem v trajen spomin na branje v prvem razredu na skupni zaključni prireditvi za starše ob koncu šolskega leta. Sama zamisel projekta in glede na to, kako so se nanj odzvali učenci, je nekaj, kar bom še uporabila pri branju v 1. razredu v naslednjih letih.
Viktorija KOPAČ Za projekt Medvedek sem se odločila, ker je bilo učence v tem razredu zelo težko motivirati za vsako šolsko delo, ki ni obvezno in ne dokazljivo. Tako sem si mislila, da bo mogoče medved tisti, ki jih bo motiviral za več branja.Prvi dan so bili otroci navdušeni nad medvedom. Nosili so ga v naročju, postal je njihov prijatelj, ki mu lahko zaupajo in ne toži. Poiskali smo Kokrico na zemljevidu. Vsak je opisal sebe (opisi so bili boljši, ker so za nekoga pisali). Medved je bil en teden pri nas. Otroci so ga takoj nesli domov in so mu brali knjige. Tekmovali so kdo ga bo prej nesel domov. Zdi se mi, da so se nekako čustveno navezali na medveda, ker je bil njihov.Po enem tednu smo medveda skupaj poslali po pošti na drugo šolo. Sami so pripravili paket, naslov, paket nesli na pošto. Na pošti so se lepo obnašali, bili vljudni. Čeprav so bili prepirljivi, se je po oddaji paketa čutilo nek pozitiven čustven naboj, odšli so domov mirno, vsi so se spontano kulturno pozdravili in si zaželeli lep vikend (kar ni bilo v njihovi navadi).Prvi teden, ko smo dobili medveda z druge šole, so ga vsi takoj hoteli odnesti domov. Takoj je bilo čutiti manjše navdušenje, ker medved ni bil njihov. Drugi teden je še nekaj otrok medveda z veseljem neslo domov, tretji teden pa sem že slišala s strani »Jaz ga bom nesel domov, da bom prej prost.« Potem je navdušenje popuščalo iz tedna v teden. Tako, da trije učenci niso odnesli medveda domov, da bi mu prebrali zgodbico. Sama jih seveda nisem hotela siliti v to.Pri otrocih, ki stvari sprejemajo in spoznavajo s težavo in nimajo vztrajnosti, se je potrebno stalno izmišljat nove motive. Mogoče bi jih njihov medved motiviral za dlje časa. Zadnja sprememba 24.2.200 S.G |